ZGODBA: Že v prvem razredu je šla v rejništvo, potem pa se selila od enih do drugih

»Spomnim se trenutkov, da sem bila še majhna in še živela pri starših. V sosednjem bloku je živela gospa, ki je imela dve hčerki. Rada sem se igrala na bližnjem igrišču in takrat me je opazila tudi hčerka bodoče rejnice. Ta je povedala svoji mami o dekletu, ki se pogosto igra sama. Z deklico sva se zelo povezali in postali prijateljici, tudi igrali sva se pri njih doma. Mama moje prijateljice se mi je že takrat zdela zelo prijazna.«

Pogovor z odraslo Zagorjanko, ki je na lastni koži občutila življenje v rejništvu je opravila psihologinja na CSD Zagorje, Daša Dolenc. Imena sogovornice ne bomo zapisali, saj tega ne želi. Si pa želi, da bi s svojo izpovedjo pomagala razumeti, kako je v rejništvu, predvsem otrokom in mladostnikom, ki so na mestu, kjer je nekoč bila sama in pa seveda tudi rejnikom in socialnim delavcev, ki so pomemben člen v sistemu zaščite otrok.

“Kot družina smo imeli velike denarne in čustvene stiske. Starša me nista znala primerno vzgajati.  Mama je imela poporodno depresijo in po rojstvu sem veliko časa preživela le z očetom. Spominjam se, da mama tudi zaradi drugih zdravstvenih težav ni bila zmožna poskrbeti zase, kaj šele zame zame. Rejništvo se je začelo na pobudo mame, saj me je želela rešiti in mi ponuditi nekaj boljšega.”

“Spomnim se, da sva z mamo obiskali bodočo rejnico in jo kar prosili, če lahko ostanem tam. Nadalje smo se tudi na centru za socialno delo uradno dogovorili za možnost, da grem v rejništvo.”

“Tako sem se že v prvem razredu prišla v rejništvo. Ker pa je bila med mano in očetom zelo tesna čustvena vez, sem se po nekaj letih odselila k njemu in nekaj časa ostala tam. Pa sem pogrešala življenje pri rejnici. Ob koncu osnovne šole se je oče razšel s partnerko in bil v hudi čustveni stiski. Želel je, da odidem k babici, s katero nisva imeli tesnega odnosa. Bila sem zelo prizadeta, zato sem si še bolj želela, da bi me nazaj sprejela rejnica. Tudi babica in njen partner sta opazila, da sem v stiski, ker pa uradno nisem bila več v rejništvu, sta iskala druge rešitve. Rešitev sta našla pri družini sorodnikov babičinega partnerja, kamor sem se namestila še za nekaj let. Selitev je bila težavna, čeprav sem imela srečo, ker sem ponovno prišla v družino, kjer so me takoj sprejeli medse in mi dali občutek domačnosti. Ves čas so mi pomagali, da bi lahko prišla nazaj v rejniško družino, kar nam je ob začetku srednje šole tudi uspelo.”

V času selitve od enega do drugega doma sem se počutila kot žogica, ki se odbija od ene do druge družine.

“Pri rejnikih sem ostala do konca srednje šole, potem pa sem rejništvo zaključila in odšla na fakulteto ter se preselila k babici, ki je živela tam blizu.

Mnogokrat sem razmišljala, zakaj nisem s svojima staršema, pa čeprav imam, zaradi dobrih ljudi, lepe spomine na otroštvo.

Pri tem ima pomembno vlogo tudi rejnica. Opisala bi jo kot toplo, prijetno osebo, spomnim se njenih objemov in nasmehov, prav tako tudi občutka, da sem dobrodošla v njenem domu. Iz srca sem ji hvaležna, saj sem imela veliko srečo, da sem bila lahko pri njej. Verjamem, da je bilo njej včasih težko, saj z izvajanjem rejniške dejavnosti pridejo tudi odgovornosti, kot so stiki in kontakt s starši otroka. Do staršev nimam zamer, saj verjamem, da sta me vzgajala najbolje kot sta znala in zmogla, je pa tudi okolica zaznala, da naše družinsko okolje ni bilo ustrezno in je bilo zame bolje, da se umaknem.”

Takrat sem resnično imela občutek, da nekam pripadam, da me vidijo in nisem pozabljena.

“Večkrat se spomnim dogodkov, ki so se zgodili v času rejništva in ob tem mi je prijetno. Spomnim se, da sem v vrtcu ob ograji čakala, kdo bo prišel pome in me peljal domov. Največkrat je prišla rejnica, občasno pa tudi njena starejša hčerka. Takrat sem resnično imela občutek, da nekam pripadam, da me vidijo in nisem pozabljena. Zelo sem bila povezana s hčerama, bile so kot sestre. Spale smo v isti sobi, delile si družbo istih prijateljev.”

Njena vrata so zame vedno odprta, počutim se kot bi prišla domov

“S sedaj že bivšo rejnico imam še vedno stike in vem, da so njena vrata vedno odprta zame. Prav tako sem ostala v kontaktu z njenima hčerama, ki sta mi bili več čas odraščanja kot sestri. Skupni obiski se ponavadi dogajajo ob večjih praznikih kot so rojstni dnevi ali pa ob Božiču. Ko pridem na obisk, se pri njej počutim kot doma. Kot odrasla ženska sem sprejela dejstvo, da je mama drugačna zaradi zdravstvenih težav, je bilo pa potrebno za to spoznanje veliko dela na sebi. Oče je umrl, ko sem maturirala. Ker sva imela zelo tesen odnos, je bilo to obdobje zame zelo čustveno naporno.”

Kako so v času, ko ste bili v rejništvu, potekali stiki s starši?

“Rejnica je vedno na prvo mesto postavila mene in moje želje. Vedno me je vprašala, kako si želim, da bi stiki potekali. Več stikov sem imela z očetom čeprav so rejnica in strokovni delavci na centru za socialno delo že kmalu ugotavljali, da je bil najin odnos z očetom zelo poseben – pogosto sem se kot otrok znašla v vlogi starša.”

Kakšen je bil odziv okolice na to, da ste bili nameščeni v rejniško družino?

“Šola in prijatelji so vedeli, da živim v rejniški družini, vendar se niso zaradi tega nikoli norčevali. Občutek, da sem drugačna sem nekako sama ustvarila v svoji glavi, nihče mi tega ni omenil. Takrat se o rejništvu ni veliko govorilo, pa še danes se premalo.”

So se v obdobju odraščanja pojavljali kakšni strahovi?

“Moj največji strah v obdobju odraščanja je bil, da bo kdo name jezen ali pa, da bo kaj narobe, če ne bom pazila na svoje besede. Podzavestno me je skrbelo, da se bom morala ponovno seliti. Bila sem razpeta med očetom, mamo, rejniško družino, babico in centrom za socialno delo.”

Katere so v vaših očeh najpomembnejše naloge rejnika?

“Najpomembnejše je, da otroku daje občutek topline, varnosti in da mu ni vseeno. Pomembno je, da ima otroka resnično rad, ter poskrbi zanj (da otrok ni lačen, je umit, ima vse, kar potrebuje). Prav tako je vloga rejnika, da daje disciplino – red in pravila, po drugi strani pa ohranja odprtost in nasmeh. Pomembno sporočilo rejnikom je, da je za otroka najpomembnejša njihova empatija, občutek za sočloveka.

Nujno je, da otroka poslušajo, mu dajo občutek, da jim lahko zaupa, prav tako je pomembno, da se počuti varno.

Ne sme se pozabiti, da rejnik ni starš in da je drugačen, otrok pa mora imeti občutek, da v »novo« družino enakovredno pripada. Otrok mora imeti občutek, da ni nič kriv sam in da je v novem okolju varen in ljubljen. Pomembno je tudi izpostaviti pomembnost komunikacije med primarno družino in rejniki – vse za dobrobit otroka.

Če obstaja zmožnost komunikacije med njimi, bo tudi manjša verjetnost, da se bo otrok zaprl vase, imel bo manj težav in nakopičene jeze. Otroci so namreč pogosto razdvojeni, zato bi jim njihovo sodelovanje marsikatero občutenje olajšalo.”

Več o rejništvu v Zasavju spodaj:

Tudi pred našim pragom: V Zasavju vsaj 17 otrok “potisnjenih v sistem”

The post ZGODBA: Že v prvem razredu je šla v rejništvo, potem pa se selila od enih do drugih appeared first on ZON.