Zgodba šole, je zgodba skupnosti (FOTO in VIDEO)

Šola ni le šola, njeno ime tudi ni le poklon osebnosti, temveč nosi s sabo pomembno dediščino. To je prišlo še kako do izraza na dvorišču boljunske osnovne šole Frana Venturinija, ki je v soboto praznovala petdeseto obletnico svojega poimenovanja. Osrčje proslave je bila predstava o življenju Frana Venturinija in zgodovini šole, ki so jo sooustvarili šolarji in otroci iz vrtcev.

»Zgodba šole je zgodba ljudi in naše skupnosti,« sta uvodoma dejali učiteljici Martina Lisjak in Alessandra Mignacca. Poimenovanje po rojaku Franu Venturiniju ni le poimenovanje po skladatelju in narodnemu buditelju. Je ime, ki je šoli dalo smer. »Njegove misli odmevajo še danes,« sta poudarili v slovenščini in italijanščini. »Šola živi z vasjo, vas diha s šolo.« To je bilo vsem jasno na polnem šolskem dvorišču, kjer se niso zbrali le šolarji in starši, temveč mnogo manj mladih nekdanjih učencev in veliko upokojenega šolskega osebja. Na koncu sta izpostavili, da je bil včerajšnji dan šele začetek novih zgodb, zaželeli pa, da bi šola ostala prostor glasbe in človečnosti, v Venturinijevem slogu.

Ravnateljica Lučka Križmančič je izpostavila človeško plat šole. Med občinstvom, je poudarila, sta včeraj sedeli dve bivši ravnateljici, Ksenija Dobrila in Fiorella Benčič, kar je dokaz, da je šola pustila sled. Križmančič se je zahvalila staršem, ki so z učnim osebjem soorganizirali včerajšnji dopoldan, in poudarila temelje, na katerih sloni šola. To so posredovanje znanja, a tudi posredovanje slovenskega jezika in kulture.

Enega od najbolj doživetih trenutkov popoldneva je predstavljal pozdrav Dušana Venturinija, Franovega vnuka. Spomnil je, da mineva skoraj sto let, od kar je Fran Venturini z družino moral zapustiti rodni kraj. »Politični pritisk je bil prehud, bili so tik pred tem, da ga zaprejo,« je dejal o fašistični represiji.

Življenje v Jugoslaviji ni bilo preprosto, domotožja je bilo veliko, je na podlagi družinskih pripovedi izpostavil Dušan Venturini. Domotožje, a tudi vero v boljši jutri Frana Venturinija, je njegov vnuk ponazoril z verzi pesmi Mi smo ubežniki, ki jo je uglasbil prav starejši Venturini. »Sestra nam je cesta, brat nam je glad,« je citiral Dušan, »Mi pa verujemo v našo pomlad,« je zaključil. Ob koncu je šoli zaželel, naj še naprej opravlja svoje osnovno poslanstvo in goji slovenski jezik. »To je najboljše zagotovilo, da bo kraj ostal slovenski,« je poudaril.

Več v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku