ZGODBA: Kljub “polenom pod nogami” je vztrajala

2 days ago 9

ARTICLE AD

Letos teče 20. leto od ustanovitve litijskega muzeja, ki je svoje prve stalne zbirke o rudarstvu, reki Savi in železnici v Litiji leta 2005 prikazal kar v kleti kulturnega centra. “Takrat so mi rekli, da to sploh ni muzej,” nam je povedala Helena Hauptman, v tistem času vodja organizacijske enote Kulturni center Litija. Sama se ni strinjala – kot še vedno verjame, je muzej stalnica, ki traja preko človeškega življenja. “Ljudem ponuja kolektivni spomin, vpogled v dediščino, ki so nam jo zapustili predniki. Ta ima izredno pozitiven vpliv na ljudi. Na to temo je bila narejena celo raziskava. Ugotovili so, da dediščina ljudi naredi bolj strpne, jih poveže in osrečuje, saj se ne deli na več delov – skupna je nam vsem.” Prav zaradi tega se je od takrat borila, da bi Litija dobila nove prostore, namenjene prikazu bogate zgodovine mesta. To naj bi bilo na tem odseku reke Save naseljeno že okoli 5.000 let.

Od učiteljice do direktorice

Hauptman je svojo karierno pot začela kot učiteljica na Osnovni šoli Gradec. “Zaključila sem Poljansko gimnazijo in se spogledovala z nadaljevanjem študija zgodovine, arheologije ali primerjalne književnosti. Pa so me domači in bodoči delodajalci skušali prepričati, da grem raje za učiteljico.” Takrat je namreč učiteljev primanjkovalo, študentom so zato ponujali štipendije in zagarantirano zaposlitev. Za nameček so ji navrgli še druge prednosti, kot so hiter zaključek šolanje, kratek delovni čas, proste poletne počitnice ter jo s tem tudi prepričali. Izobraževanje je tako nadaljevala na pedagoški akademiji in se takoj po koncu zaposlila v osnovni šoli, kjer je poučevala razredni pouk in slovenščino.

Usoda jo je kmalu popeljala v drugo smer

Po letih poučevanja je bila učiteljica zaradi zdravstvenih težav z grlom in glasom primorana pustiti službo. Takrat se je zaposlila v Zavodu za izobraževanje in kulturo Litija in prevzela vodenje kulturnega dela organizacije. “Moram reči, da takrat v Litiji institucionalna kultura še ni bila tako razvita – društva so bila tista, ki so to področje vodila. A kljub temu smo tudi mi z zaposlenimi v zavodu naredili program in zapolnili gledališki abonma – imeli smo celo čakalne vrste. Okrepili smo tudi otroško matinejo in tradicionalno prirejati prireditve ob praznikih, dogodke, večdnevne festivale, ki so v mesto privabili veliko število obiskovalcev.” Ves čas pa so bili odvisni od ustanoviteljice, torej občine Litija. Kot je pojasnila Hauptman, javni zavod za kulturo ni bil zasnovan, da bi ustvarjal dobiček in je bilo njegovo delovanje zato odvisno od te podpore. “Vsako leto občina ni bila dovolj finančno močna, da bi lahko podprla še kulturo v meri, kot bi bilo to potrebno.”

Ko se je kultura s svojim zavodom ločila od izobraževanja, je Hauptman postala direktorica. In zanimanje za zgodovino, življenje in delo prednikov jo je motiviralo pri nadaljnjem boju za prostore, v katerih bi preteklost Litije lahko zaživela.

Kljub “polenom pod nogami” je vztrajala pri ustanovitvi muzeja

Pomanjkanje finančnih sredstev se je pri ustanavljanju muzeja močno poznalo. “Občina nas pri ustanavljanju muzeja finančno ni želela podpirati. V klet se naj namreč ne bi splačalo vlagati sredstev in tako so nas zavračali, češ, da počakamo na kakšne druge prostore. Nek funkcionar mi je nekoč celo rekel, da je škoda mojega časa in truda, ker v Litiji ne bo nikoli muzeja. Bom kar tako rekla – če bi vedno čakali in ubogali občino, ga danes res ne bi bilo.”

Vseeno pa jo je, kot je povedala, takratni litijski župan nekega dne prijetno presenetil. “Udaril je po mizi in odločeno naznanil, da bomo skupaj naredili tisto, kar smo se zmenili. Torej uredili vse potrebno za muzej.” Takrat so dobili nekaj finančnih sredstev od občine, nekaj celo od države in ga ustanovili. Bil je skromen, a ljudje so ga obiskovali in se navduševali nad zgodovino svojega kraja.

Nesebična pomoč občanov

Kmalu se je pokazala prava priložnost. Mesto je namreč zgradilo novo osnovno šolo in učenci so spraznili prostore stare sodnije, kjer je do takrat potekal pouk. Že med gradnjo šole je občina te prostore obljubila za namene muzejskih zbirk, a se je znova zataknilo pri finančni podpori za ureditev prostorov. “Ni še čas za to, so nam govorili.” A direktorica se s svojimi zaposlenimi ni vdala. “Iz kleti kulturnega centra smo opremo odnesli v staro sodnijo in začeli urejati prostore. Saj so bili tako ali tako temu namenjeni.” Hauptman se spominja, da je po občini obiskovala obrtnike in jih prosila za pomoč pri delu. “Na veliko presenečenje me je le eden zavrnil – da je to naloga občine, je rekel. Vsi ostali so se odzvali in nam pomagali pri urejanju spodnjih prostorov stavbe.” Z darovanim pohištvom sta takrat pomagala celo litijska upravna enota in Zasavski muzej Trbovlje, Litija pa je dobila opremljene prostore za muzej “in s tem zavedanje, kako velik pomen ima ta za prebivalce Litije in tudi kako velik pomen ima Litija v slovenskem prostoru.”

“Litija je danes lahko ponosna na svoj muzej, jaz pa to delo jemljem kot poslanstvo in ne kot službo,” je še povedala Hauptman, ki je najbolj vesela, ko vidi učence, dijake in študente, ki v muzej prihajajo po podatke za svoje naloge. Še vedno pa ima občutek, da je kultura pri lokalni politiki nujno zlo. “Potrebno bi bilo pogledati tudi izven finančnih okvirjev. Glede promocije občine, zadovoljstva občanov, vrednosti, ki jo kultura prinaša – tega zaenkrat žal še ni.” In čeprav bi lahko o življenju in delu Helene Hauptman napisali kakšno knjigo, smo se tokrat zaustavili prav pri muzeju. Ta letos zaradi vztrajanja nje, zaposlenih in podpornikov praznuje 20 let delovanja. Bivša učiteljica in direktorica je sicer že dve leti upokojena, ampak še vedno vpeta v projekte, kjer raziskujejo zgodovino kraja, njegovih prebivalcev in arhitekture.