ZGODBA

»Oče me je vsako jutro pričakal v lokalu, kjer sem delala, in nastavil dlan. Morala sem mu izročiti vse, do zadnjega tolarja, kar sem ponoči zaslužila. No, če sem odkrita, včasih sem bila »vodoravno« tudi čez dan.

Ko je spravil denar v žep, me je potrepljal po roki, kot potrepljamo psa, ki nam ubogljivo prinese palico. Nič ni rekel, samo pivo je izpil do konca, pomahal natakarici in odšel. Enako se je sprenevedala mama, kadar sva se srečali. Moram pa reči, da se me je vedno bolj bala. Upravičeno! Ne vem, ali sem v življenju koga tako od srca sovražila kot njo! Preden sem zaspala, sem si zmeraj goreče želela, da bi se ji kaj slabega zgodilo.

V treh letih sem štirikrat zanosila. Zmeraj me je oče peljal na splav. Kot sem že omenila, se mi je prvič zalomilo pri trinajstih. Ko sem zanosila petič, sploh nisem opazila, da mi je izostala menstruacija. Da je nekaj narobe, sem ugotovila takrat, ko sem bila po vsakem seksu neznosno lačna.

Spolnost je bila poglavitni del mojega življenja, od nje je moja družina zelo dobro živela. Žalostno, a resnično, o podrobnostih delovanja telesa sem vedela bore malo. Če sploh kaj. Nekoč mi je postalo slabo sredi seksa z očetovim poslovnim partnerjem iz Bolgarije. Nemudoma je poklical očeta in zahteval denar nazaj. Že čez pol ure se je prikazal na vratih sobe v motelu Medno. Oklofutal me je, zbrcal, potem pa me je naložil v avto in me odpeljal k svojemu prijatelju, zdravniku, več sto kilometrov stran. Vso pot sva bila tiho, le po tem, kako je tapkal po volanu, sem vedela, da v njem vre. Da je besen. Takega sem se zelo bala. Med vožnjo mi je bilo slabo, a si ga nisem upala prositi, naj ustavi. Samo takrat, ko je na neki bencinski črpalki izstopil in šel telefonirat, sem se zavalila v jarek in bruhanje je kar vrelo iz mene.

Bilo je že jutro, ko sva prišla na cilj. Spominjam se sončnega vzhoda, obmorsko mestece je bilo še v temi, morje pa se je že svetlikalo ob prvih žarkih. Čeprav sem bila na smrt izmučena, žejna, lačna, kajti oče mi ni privoščil niti požirka vode, kaj šele kave, sem ob videni lepoti za trenutek obstala in zajela sapo. Še danes se vidim, kako sem se nagnila proti zadnji šipi in strmela v čudež narave, dokler nisva zavila v neko ulico, kjer so se potem zgodile hude reči.

Tam živeči zdravnik mi je naredil splav brez anestezije. Morala sem se uleči, razkrečene noge sta mi moška zavezala ob stranici železne postelje, za roke pa me je potem držal oče. Mislila sem, da se mi bo zmešalo od bolečine, a kričati nisem smela, kajti očetov grozeči pogled mi je brez besed govoril, da me bo ubil, če bom s kriki koga priklicala. Morda vas bo zanimalo, zakaj me ni peljal na kakšno domačo ginekologijo. Preprosto zato, ker so mi delali splave že v vseh bolnišnicah, blizu in daleč … Ata pa ni maral, da bi me uvrstili v kakšne nepotrebne in njemu škodljive evidence.

Ne vem, koliko časa je čiščenje maternice trajalo, spominjam se le, da je tisti osebek, ki me je mučil, dejal, da bi otrok, ki sem ga nosila, bila punčka. Potem pa se je oče zasmejal, češ, hvala bogu, da smo to naredili, če bi bil fant, bi mi bilo še malo žal. Na istih rjuhah, ki so bile prepojene s krvjo, sem potem ležala še ves dan. Oče je šel v drugo sobo, ker se je moral naspati. Pred nama je bila dolga pot domov.

Bila sem izmučena, žejna, bledlo se mi je od bolečin, a zdravnik, ki me je enkrat popoldne prišel pogledat, kako sem, je samo zmajal z glavo, ko sem ga prosila za malo vode. Po tihem sem ga preklinjala. Nisem vedela, da se je na smrt bal, da bi nastopili zapleti. Oba sva imela srečo, da se ni zgodilo nič takega. Pobasal je nemške marke, stisnil atu roke in zaklenil vrata za nama.

do konca jo lahko PREBERETE V 5. KNJIGI  LUČKINE ZGODBE iz zbirke OGENJ RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.