»Želela sem igrati nogomet, a mami moja izbira ni preveč ugajala«

Eva Carli je bila mnogo sezon članica »vražjih krasovk«, namiznotenisačic, ki so nastopale v italijanski A1-ligi in nizale zadoščenja na turnirjih posameznic. Ni pa igrala samo za ŠK Kras, eno sezono je bila članica Alfieri di Romagna iz Forlija.

Zadnja uradna tekma?

Ne spomnim se, verjetno leta 2022.

Kako se pa spominjate začetkov v športu?

Namizni tenis sem začela igrati skupaj z Matejo Crismancich pri Športnem združenju Bor. Obe sva iz Bazovice hodili na treninge k Svetemu Ivanu. Jaz sem sicer nekaj mesecev tudi plavala in šla sem tudi na en trening tenisa h Gaji. A ni bilo zame.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Uvrstitev med prvih osem na državnem prvenstvu prvokategornic. Lahko bi omenila tudi marsikatero ekipno napredovanje.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi spet izbrali namizni tenis?

Ah, težko vprašanje. Jaz sem si želela igrati nogomet. Mami pa moja izbira ni preveč ugajala, zato sem z Matejo Crismancich začela igrati namizni tenis.

Najljubši trener ali trenerka?

Sonja Milič.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

Gotovo kakšne poraze, a v glavnem ničesar ne pretirano. Morda še najbolj obžalujem to, da me Sonja Milič ni pustila na poroko hčerke Vanje, ker sem morala takrat z reprezentanco na turnir v Lienz.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali?

Velikokrat, največkrat od žalosti in stresa. Je bilo pač treba sprostiti živce ...

Katera od soigralk in nasprotnic vam je najbolj ostala v spominu?

Med soigralkami moram gotovo omeniti Martino Milič, ker sva najboljši prijateljici, bila je tudi moja poročna priča, skupaj s prijateljico Živo. Kar se pa tiče nasprotnic, se spominjam predvsem tistih, s katerimi sem imela neprijetne izkušnje.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Večinoma sem, čeprav so prišli dnevi, ko ni bilo velikega navdušenja. Dokler sem trenirala v lepi družbi, ni bilo težko, zadnja leta pa so treningi postali samo treningi, niso bili več zabava.

Anekdota iz športnih dni?

Spominjam se svojega krstnega nastopa v A1-ligi. Mislim, da sem bila v drugem razredu višje srednje šole. Gostovale smo na Sardiniji pri ekipi, za katero so igrale tri Kitajke. Šla sem se ogrevat, bala sem se, kako bo, medtem pa so nasprotnice, ki me niso poznale, zaskrbljeno šle spraševat v slačilnice, kdo je ta nova tujka, ki igra za Kras.

Še vedno spremljate svoj nekdanji klub oz. šport?

Ja. Nisem sicer stalno na tekočem, a nekaj spremljam. Vabljena sem bila tudi na nedavno praznovanje napredovanj, a sem bila žal zasedena.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim v Saležu in skupaj z bratrancem vodim bar v Križu.

Kako skrbite za svoje telo?

Ojej, imamo rezervno vprašanje?