»Želel sem, da bi bila žena Evropejka, in sem dobil Slovenko«

Malo ljudi obožuje Slovenijo tako kot Noah Charney. Pred nekaj leti je svojo ljubezen zanjo izpovedal v knjigi Slovenologija, pred kratkim pa je med bralce prišlo njeno nadaljevanje Slovenoljub: Kulturne dogodivščine v najboljši deželi na svetu (Beletrina, 2025). V ponedeljek, 16. junija, bo svojo novo knjigo avtor predstavil v Trstu, v prostorih krožka Krut (Ul. San Francesco 20); dogodek soorganizirajo NŠK, Slovenski klub, Tržaško knjižno središče in Krut, začel se bo ob 18. uri.

Noah Charney je doma blizu New Yorka, pred nekaj leti pa se je ustalil v »mirnem« Kamniku, kjer smo se srečali v »najbolj hipsterskem lokalu v mestu, ki vsak drugi četrtek prireja pub kviz«, kot pravi.

Rojeni ste v Connecticutu, 100 kilometrov vzhodno od New Yorka. Kako ste se znašli v Kamniku?

Gre za ljubezensko zgodbo. Študiral sem v Angliji, a smo s starši vedno preživljali počitnice v Evropi, ker je bila mama profesorica francoščine. Izhajam iz družbene skupine, ki idealizira Evropo in je torej prepričana, da je življenje tu boljše (čeprav se kljub temu, iz logističnih razlogov, ne bo preselila sem). Ko sem bil star 16 let, sem živel v internatu in del študija opravil v Parizu. Od tedaj naprej sem hotel živeti v Evropi, vseeno, kje. Nato sem študiral v Londonu in Cambridgeu, potem pa sem začutil »biološko uro« in se hotel oženiti. Zadostovalo mi je, da bi bila žena Evropejka, in tako sem dobil Slovenko, iz Kamnika. Skupaj sva živela v različnih evropskih državah, tudi v ZDA, potem pa sva se odločila za življenje v Sloveniji, ker je tu najboljše razmerje med kakovostjo in ceno, kot pri Sparu (smeh). Predvsem to pomeni, da če imaš družino, je tu lahko z normalno plačo življenje kar kakovostno.

Najprej sva živela v Ljubljani, na Igu, zdaj pa v Kamniku. Tu je zame super, veliko se dogaja, zelo si blizu Ljubljane, ostaja pa majhno mesto, v katerem se vsi poznamo med seboj. Nikoli si nisem mislil, da bi lahko kdaj tu živel. Ko pa imaš otroke, nenadoma postanejo pomembnejše druge stvari.

Kakšni pa so Američani? Ali res mislijo, da je Evropa država?

Malo več kot polovica Američanov sploh nima potnega lista in jih ne zanima nič razen športa in poceni piva. Ker jih je nekaj več kot polovica, so lahko tudi izvolili Trumpa. Druga polovica ve, da obstaja tudi »kaj drugega«. Še manjši odstotek teh pa je navdušen nad tujino in potovanji, pa si mogoče misli, da je življenje boljše v drugi državi. Povečini so najbrž obiskali le glavna mesta, kot so Rim, Pariz, London. Če so slišali za Slovenijo, pa imajo na to le dobre asociacije, v glavnem zaradi Melanie ali Luke Dončića. Če je zaradi Žižka, potem gre za posebno publiko. Pa tudi ti ne vedo natančno, kje je ali kaj sploh je.

V kakšni družini ste odraščali?

To ni bila običajna družina. Zavedam se, da sem bil zelo privilegiran, pa čeprav smo imeli bistveno manj od sošolcev. Odrasel sem v New Havnu, bivalnem mestu, ki je znano predvsem zaradi univerze Yale, na kateri so moji starši poučevali. Oče je bil psihiater, imel je zasebno kliniko in je učil na medicinski fakulteti, moja mama pa je učila francoščino. Nekaj časa sem leta 2009 na Yalu učil tudi sam in bili smo prva družina, ki je hkrati imela tri člane na univerzi (novico so objavili tudi v časopisu!). Skoraj vsako poletje smo preživeli v Evropi, zaradi mame predvsem v Franciji. Ker smo živeli blizu New Yorka, smo vsaj enkrat na mesec obiskali razstavo, gledališče. Mesto je veliko ponujalo, a se v njem nisem počutil dobro; New York je bil v 80. letih kot v filmu Taksist. Bil sem neučakan, kdaj bomo šli domov. Je pa res, da je mesto ponujalo veliko stvari – obiskali smo gledališče, muzeje, šli na večerjo, nato pa domov. Večine Američanov pa vse to sploh ne zanima.

Z vidika kulture je sicer tu dinamika drugačna. Osemindevetdeset odstotkov kulture podpirajo zasebniki, vlada prispeva le dva odstotka. Tako je sestavljen tudi ameriški davčni sistem: če si zelo bogat in daruješ denar določenim ustanovam, potem tudi plačaš manj davkov, zato je kultura v tako dobrem položaju. V Sloveniji je seveda drugače.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.