Že desetletja se ukvarjamo s prenovo podeželskega prostora

Slovenski poseljeni prostor je za prostorsko in likovno dojemljivega opazovalca skorajda nerešljiv problem. V pičlih nekaj desetletjih smo namreč slovenske kulturne krajine preoblikovali v neartikulirana, uniformirana in vsestransko degradirana okolja, v katerih prevladujejo novogradnje. Preoblikovali smo tiste krajine, ki so jih nedolgo tega v svojih delih raziskovali za prostor in dogajanje v njem občutljivi slovenski arhitekti, omenimo le Marjana Mušiča, Vlasta Kopača in Petra Fistra, ter so jih opisovali kot posebne, izvirne in lepe literati, med njimi Prežihov Voranc, Miško Kranjec in Tone Pavček.

Danes strokovnjaki arhitekti precej na splošno ugotavljajo degradacijo poselitve podeželja. Ponovno se potrjuje, da ko se odprejo oči tistih, ki bi morali biti stalno zazrti v prostor, ki ga pomagajo sooblikovati, to storijo na način, kot bi odkrili nekaj izvirnega in novega, ali pa ta problem vsaj »že zadnjih deset let proučujejo«. A to dejstvo je bilo že davno ugotovljeno, že davno so bili pojasnjeni vrednostni sistemi obravnave našega grajenega prostora, strokovno dokazane so tudi vse njegove podedovane vrednote in razviti so bili konkretni sistemi, ki bi lahko pripeljali do drugačne prostorske stvarnosti, boljše od te, ki se kaže danes. Tudi ne brez zanimanja dela politike, ki je to strokovno delo, ne boste verjeli, celo podpirala.

Nedvomno so današnje zanimanje za poseljeni prostor sprožile evropske politike (Baukultur, Davos Declaration, 2018), ki odpirajo skupna evropska vprašanja izgradnje kakovostnega bivalnega prostora. Obetavno je, da jih tokrat nismo spregledali ali obšli, kar je bila in še vedno je navada, kadar se v širšem prostoru odpirajo za naše okolje relevantne, a nezaželene/nerazumljene teme. Evropa in svet namreč že desetletja odpirata to problematiko, med drugim z Agendo 21 (akcijskim programom Združenih narodov), Agendo Habitat (Carigrajsko deklaracijo, ki že od leta 1996 opozarja na trajnostni razvoj naselij), Krakovsko listino iz leta 2000, ki se posveča ohranjanju in obnovi grajene dediščine, Konvencijo o ohranjanju kulturne raznolikosti (Pariz, 2005), ki temelji na razvitem odnosu novega do starega, na odnosu, ki skuša prepoznana stavbna merila in vrednote od včeraj prilagoditi za danes in jutri, ter številnimi drugimi. Te usmeritve so dosegle tudi nas, oblikovali smo Strategijo prostorskega razvoja Slovenije (2004), ki jo, tako kot vse druge mednarodne in domače dokumente, beremo po diagonali, še slabše, pospravili smo jo v predale ali zapisali v neizvedljive administrativne artikulacije. Ignoranca do prostora in novograditeljstvo pa sta se intenzivno povečevala. Če se danes torej končno sprašujemo, kaj smo storili narobe, navajava nekaj dejstev, ki pa zainteresiranim strokovnjakom lahko nakazujejo tudi rešitve.

Do danes nismo SPOZNALI, kako bogat je slovenski arhitekturni prostor v svoji raznolikosti. Spoznavanju teh značilnosti smo nalepili ozko oznako tradicionalizma, čeravno je ta strokovno PREPOZNAN v temeljni raziskavi Arhitekturne krajine in regije Slovenije (1995) in tudi v drugih raziskavah slovenskega podeželja; na to temo je bilo narejenih mnogo doktoratov, magistrskih nalog in diplom danes aktivnih arhitektov.

Nismo SPOZNALI, da smo dediči izjemnega prostora in umetnosti gradnje, čeprav je to PREPOZNANO v monografijah Umetnost stavbarstva na Slovenskem (1986), Stavbarstvo slovenskega podeželja (2001), Podeželske hiše na Slovenskem (2006), pa tudi v mnogih delih starejših raziskovalcev narodnega blaga skozi vse 20. stoletje. Naše nepoistovetenje s podedovanim je splošno, a zelo izrazito predvsem med arhitekti, ki to zmorejo le v mejah »modernega« 20. stoletja. To je vzrok, da je bistveni del stanovanjskega in spomeniško vrednega fonda zanemarjen pod težo vrednostne sodbe zastarelega in da zato teh tem tudi ne obravnavamo v izobraževalnih, kulturnih, razvojnih in ekonomskih politikah.

Nismo SPOZNALI, da je prenova cenejša od novogradnje, ker intelektualno ne zmoremo večjega napora od investicijske primerjave med gradnjo nove montažne hiše in prenovo stare kamnite; je pa to PREPOZNANO v izdelanih primerjavah sosednjih dežel, ki jih radi obiskujemo tudi zato, ker nas prevzema še dandanes ohranjena in razvojno uspešno nadgrajena podedovana izvirnost, kot njim lastna posebnost.

Ne PRIZNAMO, da je ogromno stanovanjskega fonda že izgrajenega, a neizkoriščenega, z edino napako, da ni centraliziran v kapitalsko donosnih okoljih, temveč razpršen po celotni Sloveniji; je pa to PREPOZNANO vsaj v raziskavah Arhitekturno varstvena izhodišča in kriteriji za ugotavljanje smotrnosti prenove stanovanjskega fonda in bivalnega okolja glede na sodobne zahteve in specifiko (1988) in Celostno varovanje stavbnih in naselbinskih vrednot v prostorskem razvoju: strokovne podlage za prostorski plan Slovenije – sistem poselitve (2001).

Ne PRIZNAMO, da je obstoječi stavbni fond, zgrajen pred časom samograditeljstva, novograditeljstva in globalizacije, zelo vzdržen in ponuja visoko kakovost bivanja v našem prostoru. Stavbe in naselja, ki so plod stoletnih izkušenj in piljenja znanj, so pravilno umeščeni v prostor, zgrajeni so iz naravnih, lokalnih in zdravih gradiv ter celo brez vgrajenih toplotnih črpalk zagotavljajo trajnostna načela ravnanja z okoljem, predvsem pa se iz njih lahko mnogo naučimo, torej jih lahko nadgradimo v sodobnosti; je pa to PREPOZNANO v monografijah Obnova in varstvo arhitekturne dediščine (1975), Kako graditi lepšo hišo na Slovenskem (1992), Prenova stavbne dediščine na podeželju – Kras (1994), Bovška hiša po velikonočnem potresu (1999), Stara hiša, nov dom (2000), Obnova stanovanjskih stavb na slovenskem podeželju (2004), Arhitektura Slovenije 1–5, Vernakularna arhitektura (2009–2013), Identiteta hiš na Koroškem (2009) s Katalogom (sodobnih, okolju prijaznih) koroških hiš (2012), Kraška hiša – priročnik za prenovo (2012), Slovenija, arhitektura in dediščina (2019), Tipologija bohinjskih planin z usmeritvami za vzdrževanje in obnovo (2020) in mnogih drugih.

Ne PRIZNAMO, da so zgodovinske, naravne, kulturne in socialne značilnosti našega prostora nezanemarljivi, celo bistveni del razvoja kakovostne slovenske arhitekture in da si zato zaslužijo razumevanje, konceptualno nadaljevanje ter takšno izobraževanje bodočih arhitektov in urbanistov, da bodo sposobni načrtovati nam lastno arhitekturo in prostorski razvoj ter tako opraviti delo bolje od nas. Da nam do sedaj to ni uspelo, lahko PREPOZNATE bralci sami, če le vtipkate na spletu »contemporary country house« / images; našli boste podobe tako imenovanih »slovenskih podeželskih hiš«, ki so razvite na tujem in le prenesene k nam. Torej so del problema, ne rešitve.   

Raziskave, ki danes ležijo na knjižnih policah ali pa se prašijo v predalih, so preobsežne, da bi lahko nastajale brez podpore politike; nekatere od ključnih so nastale v zagonu naše državnosti, celo v programu prvega ministra za okolje in prostor, ki je žal ostal znan le po nalepki stanovanjskega zakona. Drži pa, da je zaradi pritiskov in zakulisnega dela, torej brez demokratičnih razprav, zmagal tisti del politike in stroke, ki je videl razvoj ravno v tem, kamor nas je danes pripeljal, v prostor degradacij, arhitekturnih ekscesov, popuščanj pred samovoljo in na koncu v nekakovost bivanja. In kot iz pogovorov z javnostjo ugotavljamo, je ta del politike in stroke celo zadovoljen s svojim uspehom – razvoj je bil dosežen.

Torej, ker se kar nekaj arhitektov vendarle že desetletja ukvarja s celovito prenovo in razvojem slovenskega poseljenega prostora, ne sprejmemo trditev in ustvarjanja vtisa, da nismo naredili ničesar, da bi zaustavili njegovo degradacijo. Še manj, da ne razumemo, kaj se nam dogaja, ter ne znamo rešiti te zagonetne naloge. Dobro pa je, da se problema začenjata zavedati širša družba in, upava, širši strokovni krog. Tej naši družbi se tako ponuja nekaj različnih smeri pristopa k reševanju prostorsko degradirane Slovenije, iz izbora smeri pa bo razvidno, koliko smo v naših namerah iskreni. Na voljo imamo torej, tudi v luči odgovornosti do kakovosti bivanja prihodnjih generacij, tri možnosti:

1. da ugotavljamo prostorska dejstva, nekaj časa objavljamo resignirane intervjuje na to temo, medtem pa globalno gradimo in centraliziramo poseljeni prostor ter omogočamo karavani, da  plenilsko drvi naprej;

2. da se lotimo reševanja problema z odkrivanjem tople vode, in ker to delo terja desetletja raziskav in izkušenj, čez dvajset let končamo nekje tam, kjer smo zdaj;

3. ali pa da se razbremenimo dosedanjih strokovnih kupčkanj in tihe podpore sedanjega sistema, strnemo vrste in ohranimo/zgradimo kakovostno bivalno okolje na temelju že znanih, izmerjenih dejstev ter pridobljenih znanj, torej sedanje znanje nadgradimo v boljše.

Arhitekti, urbanisti in gradbeniki med prvimi, a tudi pedagogi, politiki in ekonomisti – vsi smo odgovorni za prostor. Ali se zmoremo odločiti za tretjo smer? Če tega ne zmoremo – adijo, moja lepa dežela!

Napisali: Mateja Kavčič in  Živa Deu
Foto: Mateja Kavčič