Zdravniki: “Usmrtitev bi izvedli v enem mesecu – hitreje kot dostop do specialistov”

“Svoboda brez možnosti ni svoboda: če nekdo nima dostopa do zdravnika, paliativne oskrbe, psihološke pomoči ali dostojne nege, potem njegova “izbira smrti” ni svobodna, ampak posledica pomanjkanja pomoči,” so jasni zdravniki, ki pravijo, da prava izbira obstaja šele, ko ima človek možnost za dostojno življenje, ne le možnost za smrt.

Zakon, ki ponuja smrt v državi, kjer osnovna pomoč ni zagotovljena, po mnenju zdravnikov ne predstavlja izraza sočutja, ampak priznanje poraza zdravstvenega sistema.

Porušilo bi se temeljno zaupanje med bolnikom in zdravnikom

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o usodi katerega se bo odločalo 23. novembra, zahteva, da zdravniki aktivno sodelujejo pri končanju življenja. To je za zdravnike izjemno sporna zahteva, saj zdravnikova vloga ni izvajanje dejanja smrti. “To ni v skladu z našim temeljnim poslanstvom – varovati življenje,” pravijo in opominjajo, da če bo moral postopek sprožiti lečeči zdravnik, bo to pomenilo, “da bo isti zdravnik v dveh vlogah, ki si med seboj nasprotujeta”. Ob tem izpostavljajo, da bo takšna ureditev, v primeru, če bo uveljavljena, prispevala k rušenju temeljnega zaupanja med bolnikom in zdravnikom.

Smrt kot bližnjica v neurejenem sistemu

Politika je z zakonom šla po poti uvajanja smrti kot alternative trpljenju, namesto da bi se osredotočila na razvijanje paliative in dolgotrajne oskrbe. “Medicinsko usmrtitev bi bilo mogoče izvesti že v enem mesecu od prošnje – hitreje kot dostop do večine specialistov. V sistemu, ki ne zmore oskrbeti vseh bolnikov, to pomeni nevarno bližnjico: smrt kot izhod iz nemoči,” ob tem opozarjajo zdravniki.

Nevarnost izbora smrti iz obupa

V nadaljevanju poudarjajo, da odločitev v stanju bolezni, utrujenosti ali socialne stiske ni vedno svoboda. Tako obstaja nevarnost, da bi ljudje izbrali smrt iz samega obupa. “Ko družba ponudi smrt kot možnost, začne dojemati življenje ranljivih kot breme,” izpostavljajo in opozarjajo, da so lahko pritiski neizrečeni in nezavedni. “Mnogi bolniki pa jih ustvarijo tudi sami pri sebi, saj ne želijo biti v breme svojim bližnjim.”

V takšnih razmerah, ko več kot 150 tisoč ljudi nima osebnega zdravnika, paliativna oskrba ni dostopna vsem, primanjkuje zdravnikov, psihologov, negovalcev in paliativnih timov, medicinska usmrtitev po mnenju zdravnikov le poglablja neenakost. “Izkušnje iz tujine kažejo, da se tam, kjer je evtanazija dovoljena, razvoj paliativne oskrbe pogosto ustavi, saj je smrt cenejša od skrbi.”

Meje se zabrišejo, kriteriji se širijo

Razlogi za medicinsko usmrtitev v državah, kjer so sprejeli tovrstne zakone, so se dramatično razširili. Če je bila usmrtitev najprej namenjena bolnikom v zadnjem stadiju hudih bolezni, se je ta nato omogočila tudi za demenco, invalidnost, duševne motnje in “utrujenost od življenja”. “Ko se enkrat sprejme logika, da je smrt rešitev, se meje začnejo brisati,” so jasni zdravniki.

Fotografija je simbolična (Foto: Grok)

Smrt ni vedno mirna in hitra

Prav tako zdravniki v zvezi z medicinsko usmrtitvijo opozarjajo, da se v tujini tudi dogaja, da do smrti pride šele po več dneh. Štiri dni ali več tako lahko traja umiranje, pogosto pa dlje kot eno uro. V 8 odstotkih primerov traja več kot šest ur. Ob tem izpostavljajo, da so ob tem pogosti bruhanje, dihalna stiska, težave s požiranjem, povrnitev zavesti in epileptični napadi. Ker morata biti ob tem ves čas prisotna zdravnik in medicinska sestra, se na tem mestu poraja tudi vprašanje, kdo bo v tem času skrbel za zdravljenje drugih bolnikov.

Življenje nima cene

1542 evrov bo po besedah predlagateljev zakona znašal strošek medicinske usmrtitve, 3000 do 4500 evrov mesečno pa paliativna oskrba. “Zaključili so, da bo izvajanje medicinske usmrtitve “stroškovno vsaj nevtralno”,” so kritični zdravniki, ki menijo, da pomoč pri smrti ne sme nikoli postati “poceni rešitev”. “Družba, ki začne vrednotiti življenje skozi stroške, bo prej ali slej začela meriti, kdo si “zasluži” zdravljenje in kdo je “le še strošek”,” opozarjajo.

Želijo, da življenje ostane vrednota

Zdravniki si želijo, da vsak bolnik prejme pomoč po svojih potrebah, ne pa tihega pritiska. Ne želijo si, da zdravnik sodeluje pri usmrtitvah, ampak da ostane zdravnik. Pomembno se jim namreč zdi ohranitev zaupanja in resnice med zdravnikom, bolnikom in družino. “Želimo, da Slovenija ostane država, kjer je življenje vrednota, ne zato, ker bi bili proti svobodni odločitvi, ampak zato, ker verjamemo v sočutno podporo in dostojanstvo – vse do naravnega konca življenja,” so jasni.

A. H.