Zdravnica v odprtem pismu: To ni boj proti politiki, ampak boj za človeka! Čas je za pogum!

Drage kolegice in kolegi,

znova je prišel trenutek, kot že jeseni, ko zdravniki ne smemo več molčati. Ne zaradi sebe, temveč zaradi ljudi, ki jim služimo. Zaradi bolnikov, ki danes trpijo, ker zdravstveni sistem ne deluje – in to ne po naši krivdi.

Vsak dan v ambulantah, na oddelkih in v urgentnih centrih gledamo posledice razpadajočega sistema: odhode pediatrov in družinskih zdravnikov, naraščajoče čakalne dobe, preobremenjene urgence. Vsaka zamuda, vsaka odpovedana preiskava, vsaka izgubljena ura oskrbe ima ime, obraz in zgodbo. In prepozno zdravljenje ima ceno: invalidnost, nepopravljiva škoda, prezgodnja smrt.

A sedanji čas presega našo vsakodnevno stisko. Dotika se samega temelja našega poklica – Hipokratove prisege. Hipokrat nas je zavezal, da svoje znanje posvetimo bolniku, da varujemo življenje, da ne škodujemo, da spoštujemo zaupnost in da delujemo v dobro bolnika ne glede na okoliščine. Ta načela niso priporočila. So temelj, na katerem stoji naša stroka – in nobena politika ga ne sme omajati.

Zdravniška etika je starejša od zakonodaje, strožja od političnih programov in globlja od vsakršnega mandata. V zgodovini medicine obstaja stalnica: zdravnik stoji ob človeku, ki trpi. Sistemi se spreminjajo, ideologije prihajajo in odhajajo, tehnologije napredujejo – a temelj ostaja isti.

Zdravnik je tisti, ki v trenutku ranljivosti drugega človeka izbere dobro. Ta izbira ni enkratna. Je vsakodnevna, neštetokrat ponovljena, pogosto neopazna, a zato nič manj veličastna.

Ko kot zgodovinarka medicine in medicinska humanistka gledam nazaj, vidim, da je napredek človeštva pogosto stal na ramenih zdravnikov, ki so se odločili zaščititi bolnika tudi takrat, ko je bilo to nevarno ali nezaželeno. Semmelweis, ki je vztrajal pri umivanju rok. Vesalius, ki je izbral resnico pred dogmo. Zdravniki, ki so v vojnah skrivali preganjane. Sodobni zdravniki, ki so razkrivali škodljive industrijske prakse, ker so vedeli, da je resnica o zdravju pomembnejša od lastne varnosti. In zdravniki, ki so vztrajali pri razvoju paliativne oskrbe, ker je človekovo dostojanstvo nedotakljivo.

A zgodovina nas uči tudi temne plati: kako hitro medicina izgubi svojo dušo, ko se ukloni pritisku, strahu ali brezbrižnosti. Za to ni potreben totalitarni režim. Dovolj je birokratska miselnost, ki človeka spremeni v številko, zdravnika pa v izvajalca. Dovolj je tiho sprejemanje nepravičnosti, ker “tako pač je”.

Ko zdravnik pozabi na bolnika, izgubi sebe. In z njim izgubi del sebe tudi družba.

Zato je danes, v času hitrih sprememb, polarizacije, tehnološkega pritiska in birokratskih ovir, še toliko pomembneje, da se spomnimo, kdo smo. Najlažje je reči: “Tako pač je.” A mi vemo, da to ni res.

Zdravniki držimo zdravstveni sistem pokonci tudi takrat, ko pogoji ne omogočajo njegovega delovanja. A obstajajo meje. Napak sistema ne moremo več prikrivati s svojo požrtvovalnostjo.

Zato moramo nastopiti enotno, ne kot posamezniki, ne kot razdrobljene skupine, ampak kot stroka. Naša moč ni v kričanju, temveč v resnici, strokovnosti in pogumu. V tem, da pokažemo, kaj se dogaja v ambulantah, na oddelkih, v čakalnicah. Da povemo jasno: bolnik ne sme biti žrtev napačnih odločitev države in neučinkovitega sistema.

Zadnja štiri leta smo si prizadevali za izboljšave, a nismo imeli sogovornikov, ki bi razumeli in reševali probleme. Pogosto smo bili postavljeni pred izvršena dejstva in ta so bila slaba.

Naša dolžnost je, da varujemo bolnika in pogoje, ki omogočajo kakovostno delo. To pomeni tudi, da kot državljani razmislimo, kako zagotoviti, da bo zdravstveni sistem v prihodnje deloval v dobro bolnikov in v podporo strokovnemu delu.

Odločitve, ki jih sprejmemo kot družba, imajo posledice: za čakalne dobe, za dostopnost oskrbe, za trpljenje bolnikov. Naša etična odgovornost je, da odločitev sprejmemo premišljeno in odgovorno.

To ni boj proti politiki, ampak boj za človeka, ki lahko izgubi življenje, ker sistem ne deluje. To je boj za bolnika, za tistega, ki čaka na diagnozo, za starostnika, ki potrebuje oskrbo, za neozdravljivo bolnega, ki želi ohraniti dostojanstvo.

Drage kolegice in kolegi, čas je za pogum. Če bomo tiho, bo sistem razpadel. Če bomo enotni, ga bomo ohranili: za bolnike, za stroko, za prihodnost naše družbe.

Ko stopimo k bolniku, stopimo v prostor, kjer se srečata ranljivost in odgovornost. Tam ni prostora za strah ali za kompromis z etiko. Tam je samo človek, ki trpi, in zdravnik, ki mu mora pomagati.

In to – to je največ, kar lahko človek v življenju naredi.