Zavajanje tedna: Smo res skupek petih ljudi, s katerimi se družimo?

V rubriki Zavajanje tedna se tokrat lotevamo trditve, ki jo pogosto zasledimo na družbenih omrežjih in v motivacijskih govorih: da naj bi bil vsak človek “povprečje petih ljudi, s katerimi se največ druži”. Izjava zveni prepričljivo in intuitivno, saj večina izmed nas iz izkušenj ve, da okolje vpliva na naše navade, razmišljanje in celo razpoloženje. A vprašanje je, ali gre za dejstvo, podprto z raziskavami, ali zgolj za dobro zapakirano poenostavitev.

Izvor trditve ni znanstven. Pogosto jo pripisujejo ameriškemu motivacijskemu govorniku Jimu Rohnu, ki jo je uporabljal kot opozorilo, da izbira družbe ni nepomembna. Toda v akademski literaturi ni študije, ki bi dokazovala, da nas oblikuje natanko pet oseb ali da bi bilo osebnost, uspeh ali vrednote mogoče izračunati kot aritmetično povprečje bližnjih znancev. Številka pet je simbolna, ne empirična.

Znanost sicer potrjuje osnovno idejo vpliva okolja. Socialna psihologija že desetletja ugotavlja, da se ljudje v skupinah prilagajamo normam, vedenju in navadam drugih. Raziskave kažejo, da se med prijatelji in družinskimi člani pogosto širijo vedenjski vzorci, kot so telesna aktivnost, prehranske navade, odnos do alkohola ali celo doživljanje stresa in depresije. Vpliv ni nujno zavesten, temveč poteka prek opazovanja, posnemanja in želje po pripadnosti.

A realnost je bistveno bolj zapletena. Vpliv na posameznika ni omejen na ozek krog ljudi, temveč deluje na več ravneh. Poleg najbližjih odnosov imajo vlogo sodelavci, širše socialno omrežje, kulturno okolje, mediji in tudi digitalni stiki. Sociologi opozarjajo, da se norme in vedenja lahko širijo celo prek posrednih poznanstev, ne le prek tesnih prijateljev. To pomeni, da na nas ne vpliva le peščica ljudi, temveč celoten družbeni kontekst, v katerem živimo.

Pogosto se v razpravah omenja tudi Dunbarjevo število, ki govori o približno 150 stabilnih odnosih, ki jih človek zmore vzdrževati. Znotraj tega kroga obstajajo različne stopnje bližine, od nekaj najtesnejših oseb do številnih bolj površinskih stikov. Tudi to kaže, da človeški odnosi niso reducirani na en sam, preprost vzorec.

Psihologi obenem poudarjajo, da posameznika ne oblikuje zgolj družba. Osebnostne lastnosti, vzgoja, življenjske izkušnje in osebne odločitve igrajo ključno vlogo. Dva človeka v istem okolju se lahko razvijeta povsem različno, kar dodatno spodkopava idejo o matematičnem “povprečju” ljudi okoli nas.

Zaključek je jasen: trditev, da smo skupek petih ljudi, s katerimi se družimo, ne drži v dobesednem smislu. Gre za poenostavljeno metaforo, ki opozarja na pomen odnosov, ne pa za znanstveno dejstvo. Kot taka je lahko koristna za razmislek o tem, s kom preživljamo čas, vendar postane zavajajoča, ko jo jemljemo kot univerzalno resnico. Vpliv okolja je resničen, a je mnogo širši, bolj raznolik in manj matematičen, kot nam obljubljajo motivacijski citati.

Ana Zupan