Zavajanje tedna: »Slovenija je premajhna država, da bi bila resna velesila zimskih olimpijskih iger«

Ko govorimo o zimskih olimpijskih igrah, se ob slovenskih uspehih skoraj samodejno pojavi stavek: »Glede na to, kako majhna država smo, smo dosegli veliko.« Trditev zveni dobronamerno, a v resnici temelji na zavajajoči predpostavki, da je velikost države ključni pogoj za olimpijski uspeh. Prav zimske olimpijske igre pa ta mit že desetletja postavljajo pod vprašaj.

Če bi bila velikost prebivalstva odločilni dejavnik, bi morale medaljne lestvice praviloma zasedati le največje države sveta. A zgodovina zimskih olimpijskih iger kaže drugačno sliko. Poleg velikih držav se redno pojavljajo tudi majhne ali srednje velike države, ki so glede na število prebivalcev izjemno uspešne. Med njimi je tudi Slovenija, ki od svoje prve samostojne udeležbe na zimskih olimpijskih igrah leta 1992 vztrajno dosega rezultate, ki močno presegajo povprečje.

Ko uspeh ne merimo zgolj z absolutnim številom medalj, temveč z relativnimi kazalniki, kot je število medalj na milijon prebivalcev, se slika bistveno spremeni. V takšnih primerjavah se Slovenija pogosto uvršča zelo visoko, v nekaterih olimpijskih ciklih celo ob bok državam, ki veljajo za tradicionalne velesile zimskih športov. To niso ocene ali vtisi, temveč podatki, ki izhajajo iz uradnih olimpijskih statistik in demografskih podatkov.

Slovenija ima nekaj več kot dva milijona prebivalcev, a je na zimskih olimpijskih igrah osvojila medalje v več različnih disciplinah, med njimi v alpskem smučanju, smučarskih skokih, deskanju na snegu in teku na smučeh. Pomembno je poudariti, da ti uspehi niso omejeni na eno samo izjemno olimpijado ali enega samega športnika, temveč se ponavljajo skozi daljše časovno obdobje. To kaže na sistemsko uspešnost, ne na naključje.

Ključ do razumevanja tega pojava ni v velikosti države, temveč v njeni specializaciji. Slovenija je geografsko izrazito gorska država z dolgo tradicijo zimskih športov. Smučanje in sorodne discipline so del širše športne kulture, prisotne že v otroštvu, v šolah in lokalnih klubih. Takšno okolje ustvarja široko osnovo, iz katere se lahko razvije vrhunski šport.

Poleg tega se Slovenija ne poskuša enakovredno kosati v vseh zimskih disciplinah, temveč se osredotoča na tiste, kjer ima zgodovinsko znanje, ustrezno infrastrukturo in strokovni kader. Takšna usmerjenost povečuje učinkovitost vlaganj in omogoča, da omejeni viri prinesejo nadpovprečne rezultate. To je povsem skladno s strategijami, ki jih v športu priporočajo tudi mednarodne analize uspešnih manjših držav.

Pomembno vlogo igra tudi dejstvo, da so zimske olimpijske igre izrazito usmerjene v individualne športe. Ena vrhunska športnica ali športnik lahko državi prinese enakovreden uspeh kot celotna ekipa v kolektivnem športu. To zmanjšuje pomen velikih baz prebivalstva in povečuje pomen kakovostnega dela s posamezniki. Slovenija je prav na tem področju tradicionalno močna.

Mit o »premajhni državi« vztraja predvsem zato, ker znižuje pričakovanja in ponuja priročno razlago tako za uspehe kot za neuspehe. Uspeh se razglasi za presenečenje, neuspeh pa za logično posledico omejenih možnosti. Takšno razmišljanje pa spregleda ključno dejstvo: slovenski olimpijski dosežki niso izjema, temveč pravilo, ki se ponavlja že več kot tri desetletja.

Resnica je torej precej drugačna od razširjenega mita. Slovenija ni majhna zimskošportna država v smislu rezultatov. Je specializirana, učinkovita in glede na število prebivalcev med uspešnejšimi na svetu. V zimskih olimpijskih športih velikost ni odločilna. Odločilni so znanje, tradicija in dolgoročno delo. Prav to pa je nekaj, česar Sloveniji objektivno ne primanjkuje.

Ana Zupan