Zavajanje tedna: Ponesrečenca je najbolje pustiti pri miru

Predstavljajte si, da ste priča prometni nesreči. Vozilo se prevrne, iz njega se sliši jok otroka, odrasel človek pa leži negiben ob cesti. Kaj bi storili? Bi se v trenutku spomnili, kaj narediti, kako preveriti dihanje, kdaj začeti masažo srca, kako namestiti poškodovanega v stabilni bočni položaj? Ali bi vas zajela panika, ob kateri bi nemočno stali in čakali, da pridejo reševalci?

Večina ljudi se prve pomoči uči le enkrat v življenju – ko opravlja vozniški izpit. Takrat na tečaju poslušamo o osnovah oživljanja, krvavitvah, zlomih in poškodbah, morda celo vadimo na lutkah, nato pa se znanje hitro izgubi. Po nekaj letih se spomnimo le še posameznih drobcev – da je treba pritisniti na prsni koš, da mora biti oseba v stabilnem bočnem položaju, če je v nezavesti. A pri tem pogosto nismo več prepričani, v kakšnem zaporedju in kako pravilno ukrepati. Človeški spomin je varljiv, zlasti če gre za veščine, ki jih ne uporabljamo vsakodnevno.

Čeprav se radi tolažimo, da »takšnih stvari« ne bomo nikoli doživeli, je resnica precej bolj kruta. Nikoli ne vemo, kdaj bomo priča nesreči na cesti, kdaj bo nekdo pred nami v trgovini izgubil zavest ali kdaj se bo otrok na igrišču začel daviti s kosom hrane. Takrat ni časa za brskanje po telefonu ali spraševanje mimoidočih, kaj storiti – treba je ukrepati takoj. Ravno od našega znanja in odločnosti je lahko odvisno človeško življenje.

Prva pomoč je v bistvu sestavljena iz nekaj ključnih korakov, ki si jih je treba zapomniti in jih znati uporabiti v trenutkih, ko se zgodi najhujše. A ravno ti trenutki so pogosto kaotični, polni strahu in adrenalina, zato je ponavljanje in utrjevanje znanja še toliko pomembnejše. Če se oseba začne daviti, je pravilno ukrepanje lahko življenjskega pomena. Najprej moramo poskusiti z udarci med lopaticama, če to ne zadostuje, pa izvedemo Heimlichov prijem. Pri otrocih so ti prijemi nekoliko drugačni, zato je še toliko pomembneje, da jih poznamo in znamo uporabiti prilagojeno starosti in velikosti otroka. Če otrok preneha dihati, ga moramo nežno položiti na trda tla, preveriti dihanje in po potrebi začeti z oživljanjem. Pri odraslem, ki se nenadoma zgrudi in ne kaže znakov življenja, pa je ključno, da najprej pokličemo 112, nato pa začnemo z masažo srca – in če je mogoče, čim prej uporabimo defibrilator.

Vse to na prvi pogled deluje preprosto, zapisano kot jasen seznam korakov. A ko mine desetletje ali dve od zadnjega tečaja, se realnost pokaže kot drugačna. Ljudje so pogosto negotovi, prestrašeni in prepričani, da »ne znajo« dovolj, da bi lahko pomagali. Včasih se bojimo, da bomo naredili več škode kot koristi, zato raje ne ukrepamo, a s tem lahko zamudimo dragocene minute, ki odločajo o življenju in smrti. Prav zato je ključno vprašanje: zakaj se o prvi pomoči ne govori več? Zakaj je v šolah ni na urniku, vsaj v obliki občasnih vaj, tako kot imamo požarne vaje? Zakaj podjetja, ki zaposlene redno pošiljajo na seminarje o učinkovitosti, komunikaciji in obvladovanju stresa, ne bi vsake toliko časa organizirala tudi osvežitvenega tečaja prve pomoči? Nenazadnje gre za veščino, ki je v življenju bolj dragocena kot katerakoli druga.

Raziskave kažejo, da ljudje pogosto ne pomagajo. Ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker jih ohromi strah pred napako. Toda osnovno pravilo je jasno: če človek ne diha in mu srce ne bije, mu ne moremo škoditi – lahko mu le pomagamo. Pomembno je, da se tega zavedamo, saj že en sam odločilen ukrep lahko ohrani življenje do prihoda reševalcev.

Velik korak naprej predstavljajo defibrilatorji, samodejne zunanje naprave (AED), ki so postavljene po številnih slovenskih vaseh in mestih. Najdemo jih na trgih, v športnih dvoranah, na fasadah občinskih stavb, v trgovskih centrih, celo v manjših krajih so pogosto na vidnem mestu. Strah, da bomo nekaj naredili narobe, je odveč. Defibrilator namreč ob odprtju sam začne dajati jasna glasovna navodila – od tega, da nalepimo elektrode, do opozorila »umaknite se« in »pritisnite gumb«. Naprava sama zazna, ali je električni sunek sploh potreben, in uporabniku ne dopušča, da bi ukrepal napačno. To pomeni, da posebnega medicinskega znanja pravzaprav ne potrebujemo, potrebna je le odločnost, da v ključnem trenutku napravo vzamemo in jo uporabimo.

Ko pride do nesreče, štejejo minute, pogosto celo sekunde. Reševalci so na kraju dogodka v povprečju v desetih minutah, a že štiri do pet minut brez kisika lahko povzroči nepovratne poškodbe možganov. Če nekdo takoj začne z masažo srca, se možnosti preživetja drastično povečajo. Po nekaterih podatkih se lahko celo podvojijo ali potrojijo. Če k temu dodamo še uporabo defibrilatorja, je verjetnost, da oseba preživi srčni zastoj, še toliko večja. V primeru, da se poškodovancu zaprejo dihalne poti, pa jih je potrebno odmašiti v štirih minutah po zastoju, sicer lahko utrpi poškodbe tudi na možganih.

V času, ko veliko energije vlagamo v digitalne veščine, zdravo prehrano in telesno vadbo, paradoksalno pozabljamo na nekaj najbolj osnovnega – kako rešiti življenje. Prva pomoč bi morala biti veščina, ki jo redno obnavljamo vse življenje, ne pa enkraten dogodek v mladosti. Ko si priznamo, da bi večina med nami v primeru nesreče težko pravilno ukrepala, se odpre prostor za spremembo. Z več osvežitvenimi tečaji, praktičnimi vajami in predvsem z več zavedanja lahko poskrbimo, da bo pomoč na voljo vedno in povsod.

Ko boste naslednjič šli mimo defibrilatorja, si vzemite minuto časa, da ga pogledate, preberete napis in se spomnite, kje stoji. Ko boste na spletu zasledili ponudbo za tečaj prve pomoči, ne pomislite, da ga »ne boste nikoli potrebovali«, temveč, da boste morda prav s tem znanjem nekoč rešili življenje – bližnjemu ali popolnemu neznancu. Kajti prva pomoč ni teorija, ki jo enkrat preberemo in pozabimo. Je dejanje, ki se zgodi tukaj in zdaj, in pomeni razliko med življenjem in smrtjo.

Pia Nikolič