Zavajanje tedna: Če ubijete eno oso, bo prišel še roj

Kolikokrat smo že slišali opozorilo, da se ose ne sme udariti ali celo ubiti, saj bomo s tem sprožili verižno reakcijo in priklicali cel roj jeznih sorodnic, pripravljenih na napad? Ob pogledu na vsiljivo pikajočo žuželko marsikdo instinktivno zamahne z roko, da bi se je znebil, spet drugi pa raje zadržijo dih in potrpežljivo čakajo, da bo sama odletela, saj jih skrbi, da je vsak nenaden gib nevaren. Ostaja pa vprašanje, ki buri radovednost: Gre res za staro ljudsko modrost brez prave osnove ali pa se v njej skriva kar zajetna mera resnice, ki jo potrjuje tudi znanost?
Ose, podobno kot čebele in sršeni, sodijo med socialne žuželke, kar pomeni, da živijo v kompleksnih skupnostih, v katerih so posamezne naloge natančno razdeljene, preživetje posameznika pa je podrejeno varnosti in uspehu celotne kolonije. Da bi lahko učinkovito sodelovale, so razvile zapleten sistem kemične komunikacije, ki jim omogoča hitro izmenjavo informacij o nevarnostih in virih hrane. Posebno pomembno vlogo pri tem igrajo t. i. alarmni feromoni – kemične snovi, ki se sproščajo v trenutkih nevarnosti in jih druge ose zaznajo že v zelo majhnih količinah. Če osa začuti, da je ogrožena, sprosti te signale, ki opozorijo njene družice, da se v bližini nahaja potencialni sovražnik, ki ga je treba odgnati.
Ko človek ubije ali huje poškoduje oso, se iz njenega telesa sprostijo prav ti alarmni feromoni. Njihova funkcija je jasna in enoznačna: sprožiti obrambni odziv kolonije in povezati posamezne člane v usklajeno skupinsko akcijo. V bližini gnezda je zato tveganje izjemno veliko, saj se lahko že v nekaj sekundah pojavi več os, ki skupaj napadejo potencialnega sovražnika. V takšnih primerih ima opozorilo, da ubita osa privabi druge, trdno podlago. Povsem drugače pa je, kadar se posamezna osa znajde daleč od svojega gnezda. Če v bližini ni njenih sorodnic, ki bi zaznale sproščene signale, se pogosto ne zgodi prav nič. To pojasnjuje, zakaj so izkušnje ljudi tako različne – nekdo bo prepričan, da je po tem, ko je ubil oso, doživel silovit napad, medtem ko bo drug zatrjeval, da se ni zgodilo nič posebnega.
Znanstvene raziskave ponujajo jasen odgovor. Entomologi so že pred desetletji potrdili, da socialne ose uporabljajo alarmne feromone za koordinacijo napadov. Ameriški raziskovalci so denimo ugotovili, da ose rodu Vespula, ki so znane tudi v naših krajih in slovijo po svoji napadalnosti, sproščajo te kemične signale v trenutku, ko se počutijo ogrožene. Podoben pojav je potrjen tudi pri sršenih, kjer je skupinski napad še intenzivnejši in bolj usklajen. Gre torej za naravni obrambni mehanizem, ki povečuje možnosti preživetja celotnega gnezda in varuje občutljivo ravnovesje kolonije.
Še posebej zanimivo je, da ta obrambna strategija ni usmerjena zgolj proti ljudem. Alarmni feromoni delujejo enako učinkovito tudi na druge živali. Medved, ki se sprehodi preblizu osjega gnezda, bo zelo hitro spoznal, da je naredil napako, saj ga bo v trenutku obkrožil roj jeznih čuvajk. Tudi druge živali, ki bi rade prišle do hranljivega vira v obliki ličink in pup, se pogosto v hipu umaknejo, ko začutijo, da je kolonija sprožila svoj kemični alarm. Narava je torej poskrbela za presenetljivo natančen in učinkovit varnostni sistem, ki ga je težko prelisičiti.
Kako pa se lahko s tem vedenjem spoprime človek? Najboljši in hkrati najpreprostejši nasvet strokovnjakov je, da se ubijanju os izognemo, saj je tveganje preveliko in povsem nepotrebno. Ose imajo v naravnem okolju pomembno vlogo, saj so naravne plenilke številnih drugih žuželk in tako pomembno prispevajo k ohranjanju ravnovesja v ekosistemu. Če se znajdejo na naši mizi, jih lahko mirno odženemo ali jim nastavimo krožnik s čim sladkim, kar jih bo zamotilo in preusmerilo stran od ljudi. Če pa opazimo gnezdo v bližini hiše, vrta ali balkona, je veliko pametneje poklicati strokovno službo, na primer gasilce ali podjetje za dezinsekcijo, ki ga bo varno odstranila, kot pa tvegati in se s kolonijo spopasti na lastno pest, saj so navadna osa (Vespula vulgaris) in nemška osa (Vespula germanica), ki pri nas najpogosteje gradita gnezda v bližini ljudi, ob posegu še posebej napadalni in lahko hitro sprožita usklajen napad celotne skupine.
Mit, da ubita osa privabi druge, torej nikakor ni zgolj babja čenča, kot bi kdo pomislil. Res je, da se ob tem sprostijo snovi, ki lahko prikličejo preostale člane kolonije, vendar je učinek močno odvisen od okoliščin. Če se to zgodi v neposredni bližini gnezda, je nevarnost velika in zahteva previdnost. Če pa gre za osamljeno oso, ki je zatavala k našemu kozarcu soka, pa ni nujno, da bomo zaradi njenega odstranjevanja doživeli neprijetno presenečenje.
V vsakdanjem življenju je zato najbolj smiselno ravnati mirno, potrpežljivo in premišljeno. Namesto da se ob vsaki nadležni osi vznemirjamo in tvegamo, da bomo sprožili alarm v njeni koloniji, lahko sprejmemo dejstvo, da so ose preprosto del poletja, tako kot komarji, muhe ali druge žuželke, ki nas občasno motijo. In čeprav je njihov pik boleč in nadležen, se mu z nekaj previdnosti večinoma lahko izognemo. Naj nas zato naslednjič, ko bomo na pikniku zaslišali znano brenčanje, ne vodi nagonska želja po udarcu, temveč razumevanje, da ima ta mit resnično znanstveno ozadje – in da je bolje obdržati mirno kri, kot pa tvegati srečanje z vso močjo kolonije.