Zatišje pred viharjem: V Iranu brutalno zatrtje protirežimskih protestov

Ekonomski polom je sprožil množične proteste v Iranu. Iranci hočejo odpravo teokratskega režima. Režim je brutalno obračunal s protestniki. Napovedane so množične usmrtitve. Vladar v izgnanstvu velja za vodjo opozicije proti režimu, ki je strmoglavil njegovo družino. 

V Iranu so potekali masovni protesti, ki so izbruhnili konec decembra lani. Gre za morda največji in najresnejši izziv za teokratski režim po islamski revoluciji leta 1979, ki je prav ta režim pripeljala na oblast.

Protesti so se začeli 28. decembra 2025 v prestolnici Teheran, in sicer na tamkajšnjem osrednjem trgu (bazar) in v nakupovalnih središčih. V nakupovani mrzlici ob koncu leta so se ljudje dejansko zavedeli, kako globoko v gospodarsko krizo je državo zapeljala aktualna oblast.

Revščina in podhranjenost

Ključni element te krize so hiperinflacija oziroma zelo visoka inflacija blizu hiperinflacije, velikanski padec vrednosti riala in močan porast cen, zlasti hrane in osnovnih dobrin.

Foto: AFP

Rial je v letu 2025 izgubil skoraj polovico vrednosti glede na ameriški dolar. Decembra 2025 je dosegel rekordno nizko raven – okoli 1,45 milijona rialov za 1 dolar. Seveda gre za razmerje na črnem trgu, ki odraža realno stanje, za razliko od uradno določenega tečaja, ki znaša okoli 42.000 rialov za dolar. Mimogrede, ta uradni tečaj je dejansko veljal pred desetimi leti in narodna banka ga še vedno ni spremenila.

V Iranu vlada huda inflacija, v tem letu okoli 48-odstotna. Tudi za prihodnje leto napovedi ne kažejo bolje, prej slabše, lahko bi dosegla tja do 60 odstotkov na letni ravni. To sicer še ne dosega ranga hiperinflacije, kot je recimo v Venezueli ali Zimbabveju, kjer je 50-odstotna inflacija na mesečni ravni. Vsekakor pa je kupna moč prebivalstva prizadeta. Režim je skušal popraviti razmere z denominacijo, uvedli so »novi rial«, ki je vreden sto starih rialov, vendar je to inflacijo le malce zavrlo in še to le za kratek čas.

Vse manj ljudi zaupa v državo in vladajoči režim, zato tisti, ki še imajo kakšne rezerve, te nalagajo v devize, zlato ali kriptovalute.

A takšnih je vse manj, saj revščina skokovito narašča. Po ocenah je že okoli polovica prebivalstva pod pragom revščine, 57 odstotkov Irancev pa ima neko stopnjo podhranjenosti. Cene hrane so lani v povprečju zrasle za 72 odstotkov in vse več Irancev si ne more več privoščiti niti osnovnih prehrambnih proizvodov, kot so kruh, olje, riž in meso – zato tudi poročila o povečanem številu podhranjenih.

Pika na i pa so redukcije elektrike, saj imajo ljudje običajno dostop do elektrike le tri do štiri ure na dan. Energetska kriza je tako vse hujša v državi, ki ima druge največje rezerve zemeljskega plina in tretje največje rezerve nafte na svetu. Iran je tretji največji proizvajalec plina in osmi proizvajalec nafte. A večino energentov izvaža, ostanek pa uporablja za obrambne namene in vojno industrijo, tako da za lastne ljudi energije zmanjka.

Brutalen odgovor na proteste

Ta ekonomska katastrofa je torej neposredno sprožila proteste decembra 2025. Prvo negodovanje zaradi cen in inflacije riala pa je kaj hitro prešlo v protirežimske proteste.

Kmalu so se protesti razširili na univerze, zajeli so delavce, trgovce in vseh 31 provinc; od ekonomskih zahtev so prešli v odkrito protirežimsko gibanje z gesli proti Aliju Hameneju, zahtevo po padcu teokracije in v nekaterih primerih s podporo vrnitvi monarhije in ustoličenju šaha Reze Pahlavija.

Režim je brutalno odgovoril na proteste. Varnostne sile so streljale vsevprek na demonstrante, zlasti med 8. in 12. januarjem. V tistih dneh je bilo po ocenah postreljenih okoli dva do tri tisoč ljudi na dan. Skupno število se ocenjuje na okoli dvajset tisoč mrtvih. Natančne podatke je težko dobiti, saj je režim prekinil vse zveze s tujino in podatki težko prebijejo režimsko blokado.

Kar pa jih je prebilo, so bili grozljivi – obstajajo posnetki zasilnih mrtvašnic, trupel v vrečah, ljudi, ki med mrtvimi iščejo svojce. Po poročilih humanitarnih organizacij so v nekaterih primerih pripadniki varnostnih sil streljali protestnike v predele trebuha in genitalij, kar je povzročilo dolgo in boleče umiranje, zlasti ker zadeti niso mogli priti v bolnišnico in niti niso mogli dobiti nobenih sedativov, ki bi blažili bolečine.

Palica in korenček

Iranski režim sicer uradno navaja “nekaj tisoč mrtvih”, a jih deli na “mučenike” (mrtvi pripadniki varnostnih sil) in “teroriste” (pobiti protestniki).

Po ocenah je tudi več deset tisoč prijetih, ki jim po zakonih iranske države večinoma grozi smrtna kazen. Nekateri so praktično že obsojeni na smrt; med obtožbami zaradi upora in terorizma oblasti navajajo tudi obtožbo “moharebeh”, kar naj bila vojna proti Bogu.

V zadnjih dneh so protesti v večini mest močno upadli ali pa so skoraj zamrli, vendar pa mnogi analitiki to vidijo kot neke vrste zatišje pred viharjem.

Režim sicer ob palici skuša pomiriti razmere tudi s korenčkom, zato so začeli deliti posebne bone za živila, s katerimi bi otopili ost protestov, vendar po podatkih, ki prihajajo iz Irana, ta ukrep nima kakšnega močnejšega učinka.

Povratek monarhije?

Ob gospodarski komponenti protestov pa je bila močno prisotna tudi politična. Avtokratski verski režim mul marsikomu ni pogodu in se ga želijo znebiti. Mnogi protestniki so tako pozivali k sekularizaciji države in odpravi strogih verskih kodeksov obnašanja, ki ga je vsilil teokratski režim po prevratu leta 1979. Še posebno to zahtevajo ženske, ki jih verski kodeksi omejujejo še veliko bolj kot moške.

Foto: AFP

Sekularna monarhija v Iranu za mnoge postaja ideal in menijo, da bi jo veljalo obnoviti. Drži, monarhija je imela svoje napake, vendar pa v trenutnih razmerah predstavlja edini oprijemljivi zgled za mnoge Irance. Čeprav je v Iranu mnogo ljudi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nasprotujejo teokratskemu režimu, pa ni enotne opozicije. Prav tako v Iranu ne obstaja voditelj, ki bi bil obraz odpora proti režimu. Zato so se protestniki obrnili k izgnani vladarski družini.

Med protesti je začelo prihajati do vzklikov parol v podporo pretendentu za prestol šahu Rezi Pahlaviju. Ljudje so na protestih začeli razvijati zastave nekdanje monarhije in pozivati šaha, naj se vrne, se postavi na čelo upora in prevzame oblast.

Pretendent za prestol, 65-letni Reza Pahlavi, ki živi v Združenih državah Amerike, se v začetku protestov sicer ni oglašal, potem pa je postal precej aktiven. Postal je najbolj vidna in vplivna figura iranske opozicije v izgnanstvu. Res pa je njegova vloga predvsem simbolična, mobilizacijska in mednarodna, ne pa organizacijska na terenu, saj so, kot rečeno, protesti v veliki meri brez centralnega vodstva.

V videoposnetkih je Reza Pahlavi pozival k usklajenim protestom ob točno določeni uri, k skupnemu skandiranju, stavkam in zavzetju središč mest. To je povzročilo masovno eskalacijo protestov; množice so se zbrale v Teheranu in drugih mestih, skandirale »Smrt Hameneju« in »Živel šah« ter razvijale zastave monarhije z levom in soncem.

Šah kot vodja opozicije

Šah je protestnike pozival tudi k zavzetju mestnih središč, stavkam in civilni nepokorščini, pripadnike varnostnih sil pa je pozval, naj se pridružijo narodu in ne streljajo na ljudi.

Princ Reza Pahlavi, sin zadnjega iranskega šaha Mohammada Reza Pahlavija (Foto: epa)

V videoposnetkih je obljubil »skorajšnjo vrnitev v Iran«, se predstavil kot možen začasen voditelj za stabilen prehod v sekularno demokracijo (napovedal je tudi referendum o monarhiji ali republiki) in zatrdil, da ima načrt za 100-dnevni prehod in podporo ljudi. Večkrat je apeliral na Donalda Trumpa in ZDA za močno podporo, nastopal v zahodnih medijih in pozval k mednarodnemu pritisku, sankcijam in priznanju opozicije.

Iranci v diaspori (Toronto, London, Pariz, Washington) so se po šahovem pozivu zbrali na demonstracijah pred iranskimi diplomatskimi predstavništvi in izražali podporo šahu kot voditelju opozicije ter bodočemu voditelju države.

Tuji diplomati, vključno z predsednikom Trumpom, so bili nekoliko bolj zadržani do podpore šahu kot voditelju opozicije. Trump, ki je sicer zagrozil iranskemu režimu z intervencijo, če bodo začeli z množičnimi usmrtitvami prijetih demonstrantov, je glede šaha dejal, da ga v trenutnih razmerah ne vidi kot tistega, ki bi uspel izvesti prehod Irana iz teokracije v demokratično sekularno državo.

Raznolika država, raznolika opozicija

Šahu nasprotuje tudi del iranske opozicije, ki je skandirala “ne mule ne šah”. Predvsem gre za levičarje, ki so leta 1979 skupaj z mulami zrušili monarhijo in jo nato niti leto pozneje od “zaveznikov” krepko dobili po glavi. Deloma pa monarhiji nasprotujejo tudi manjšine, ki upajo na več avtonomije ali celo na priključitve k drugim državnim tvorbam in menijo, da jim to pod monarhijo ne bo omogočeno. V Iranu namreč Iranci oziroma Perzijci predstavljajo le okoli polovico prebivalstva; dobra petina je Azerbajdžancev, dobrih petnajst odstotkov je Kurdov, preostanek pa sestavlja vsej ducat manjših narodnih skupin.

K uporu proti režimu bi potencialno lahko pristopil tudi velik del prebivalstva na verski oziroma nacionalni podlagi. Kar se je deloma že zgodilo – protesti so bili izjemno močni prav v predelih, kjer prebivajo Kurdi, ki so povrhu v veliki večini suniti. Močno so se v proteste vključili tudi Baluči in Arabci, oboji so tako kot Kurdi zahtevali avtonomijo in “jezikovne pravice” Režim je na vključevanje manjšin odgovorili z obtožbami o »tujem vmešavanju v iranske notranje zadeve« ter z obtožbami o separatizmu, nelojalnosti in izdaji.

Analitiki razmere v Iranu označujejo kot kritične. Čeprav so se v zadnjih dneh protesti nekoliko zmanjšali, problemi, ki so jih sprožili, ostajajo. Kot rečeno: gospodarske napovedi so enako katastrofalne, kot so bile do sedaj, sovraštvo do režima v velikem delu prebivalstva obstaja še naprej, gospodarske in politične sankcije Zahoda se bodo nadaljevale in se po napovedih tudi okrepile. Vse več opazovalcev se strinja, da se iranskemu režimu bliža konec, vprašanje je le, kdaj in na kakšen način se bo zrušil.

Bogdan Sajovic