Zapisano ob križu in trti – zgodba Franca Mršnika

Z Marijo sta se spoznala v ribniškem podjetju ITPP, ko se je Franc vrnil s služenja domovini. Iskrica ljubezni se je vnela 29. junija 1974, na veliki šmaren istega leta sta začela hoditi – tako se je temu reklo takrat. Prvič sta zaplesala 9. septembra na veselici v Prigorici. Podeželska zabava, kakršno si lahko današnja mladina le predstavlja, ni mogla miniti brez cigaret – cigareta v ustih je bila skorajda zaščitni znak njihove generacije – saj so mladeničem dajale pogum in vtis pomembnosti. Žene takrat večinoma niso kadile.

Okoli novega leta je Franca napadel prehlad. Natančneje, 30. decembra tistega leta je kljub utrujenosti vseeno prižgal cigareto, potegnil tri ali štiri dima, a je kašelj postajal vse bolj nadležen. Prelomilo se je. Cigarete in vžigalnik je pospravil v omaro.

Ljubezen, ki je pregnala dim

»Če punca Marija ne kadi, se tudi meni ni treba s tem matrat.« Besede so eno, dejanja drugo. Zelo trmast moraš biti, da narediš prelom, pravi Franci. Še najhujše je bilo, ker ni vedel, kam z rokami. Da bi opustil kajenje, se je zatekel k tistemu, kar je bilo takrat na voljo: z jabolki, hruškami in limonami. »Za tri, štiri dni,« si je mislil. A vse je pojedel v enem dnevu – limono je jedel kar kot jabolko. Pravi, da ima od tega še danes posledice – limonina kislina tanjša zobno sklenino.

V tem času ponujajo razne pripravke, tablete, zdravila. A nič ne pomaga, pravi. Pomaga le jeklena volja – in pri meni tudi to, da sem takrat spoznal Marijo. Mislil sem si, kako bo prenašala vonj po dimu, ko me objame. Franc Mršnik iz Ribnice je eden redkih, ki se lahko pohvali s tako izjemnim jubilejem – malo več kot 50 let je minilo, odkar je odložil svojo zadnjo cigareto. Ni šlo le za korak k boljšemu zdravju, temveč tudi k pametnejši porabi.

Ob tem mejniku je Franc naredil, kar si upa le redkokdo – natančno je preračunal, koliko je v tem času uspel prihraniti. Ko je imel 25 let, je pokadil približno en zavojček na dan. Če bi to počel še naprej, bi mu škatlica vsak dan praznila denarnico. A odločil se je drugače.

Koliko stane ena škatlica – in koliko pol hiše

V petih desetletjih se je svet precej spremenil – predvsem cene tobačnih izdelkov. Franc je izračunal po današnjih cenah: če bi vsak dan kupil škatlico cigaret po povprečni ceni 4 evre, bi to pomenilo 1460 evrov na leto. V petdesetih letih bi tako za cigarete zapravil kar 73.048 evrov. »Ja, toliko denarja naj bi šlo v dim. V mojem primeru sem pokadil 1862 škatlic tobaka,« pravi. Z veseljem se danes pošali, da si je s tem denarjem »nekadilsko« zaslužil skoraj polovico hiše. A najlepši del zgodbe je, da je to odločitev sprejel sam, brez posebnih pritiskov, izključno zaradi sebe – in pri tem vztrajal. »No, ja, tudi zaradi Marije, če sem pošten,« je dejal.

In morda bi se ob tem lahko vprašal vsak kadilec, ki na dan pokadi škatlo ali dve, koliko lepih stvari si s tem nehote odreka – zdravje, miren dih ali pa vsaj delček svoje (nepokajene) hiše. Da je opustil kajenje, gre zasluga vztrajnosti – danes bi temu rekli kar pogum – in prav to priporoča tudi drugim. Hvaležen je, da se je kasneje lahko dejavno vključil na različnih področjih.

Varuh trte pri ribniškem gradu in na Rašici

Franc je od leta 2019 skrbnik potomke mariborske trte, ki so jo na Martinovo tega leta posadili ob zidovih ribniškega gradu. Pred tremi leti pa je potomka trte začela poganjati tudi na Trubarjevi domačiji na Rašici, kjer so cepič v zemljo položili prav tako člani Društva ribniških vinogradnikov, ki na poseben način častijo tako jesenski kot tudi spomladanski rez.

Franc Mršnik.

»S Stanetom Kocutrom, skrbnikom mariborske trte, sva v rednem stiku. Svetoval mi je, da jo moram večkrat poškropiti, saj jo napada peronospora. Oni so jo lani škropili sedemkrat, jaz pa trikrat – a k sreči je bolezen ni napadla. Zdaj lepo poganja listje in vse kaže, da bo letos trgatev prvič izdatna,« se nadeja Franci, ki je leta 2016 v objemu prebujajoče narave, ob žuborenju stoletnega izvira pitne vode pod Zadoljem, pod obronki ribniške Velike Gore, začutil blagodejnost nekoga, ki je nad nami in nam sledi, a ga ne vidimo.

»Nad izvirom, iz katerega sta speljani dve cevi, je nekdo – pozneje sem izvedel, da je bil to Andolšek iz Nemške vasi, ki se je želel zahvaliti, ker mu je ta voda vrnila življenje – postavil velik lesen križ. Ta se je pod težo ledenega oklepa (žleda) zgrudil februarja 2014. Dve leti je ležal na tleh, poraščen z mahom,« se z ganjenostjo spominja Franci.

Aprila 2016, ko sta z Marijo praznovala 40 let skupnega življenja, ji je dejal, da bo križ, visok 280 in širok 230 centimetrov, postavil nazaj.

Križ – preizkušnja telesa in duha

Vzel je orodje, kramp in lopato ter izkopal 80 centimetrov globoko jamo. Leseno gmoto, težko več kot sto kilogramov, je z zadnjimi močmi vzdignil in jo čudežno premaknil tri metre stran. Ko se je nanjo naslonil, je zašepetal: »Ljuba Marija, kako te bom postavil, ker si tako težka.«

Takrat, bilo je dopoldne, je nad njegovo glavo naenkrat zarezala jata ptic. Ne ve, od kod so priletele in kam so izginile. Slišal jih je jasno, glasno, videl pa ne, pripoveduje. Pojava si ne zna razložiti, a je prepričan, da je bila tisti trenutek z njim neka višja sila. Nekaj, kar ni le moč, temveč milost. Moč, ki človeku v odločilnih trenutkih podari vero, da zmore.

Takrat je mimo z avtom pripeljal neki moški. Dvakrat se je po sto, dvesto metrih ustavil, izstopil, si ogledal, kaj počnem, in nato, ne da bi izrekel eno samo besedo, odpeljal naprej. Kot da bi začutil, da gre za nekaj osebnega. Nekaj, kar mora človek opraviti sam.

»Potem sem šel dol, zgrabil križ in ga z zadnjimi močmi vzdignil. V srcu sem molil, naj mi uspe. Ko sem ga postavil v jamo, sem imel občutek, da z njim vstaja tudi nekaj v meni. Obložil sem ga s kamenjem, utrdil zemljo s krampom in jo nato skrbno posul nazaj. Križ, na katerega sem postavil leseno manjšo božjo skulpturo in nadpis »Voda vrnila«, je znova stal pokončno – in z njim sem stal tudi jaz,« pove Franc z zadržanim glasom, ki razkriva več, kot izrečejo besede.

Na ta dan vsakič ob križu, na katerega je kasneje dal postaviti strehico, prinese šopek rož in prižge svečo. Tudi zajame vodo, očisti okolico in se zahvali stvarniku. »Po vodo sicer hodim redno. In tudi na najdaljši dan pred leti, ko se je pri čiščenju pajčevine s križa prikazala glava sinice, ki je valila mladiče. Pa sem si rekel: ta križ služi tako božjemu kot tudi zemeljskemu namenu.«

(mgć)