Zanimive zgodbe o slovenskih simbolih, ki jih večina ne pozna

Ko se ob dnevu državnosti po Sloveniji znova pojavijo zastave, jih večina ljudi dojema predvsem kot samoumeven del prazničnega okrasja. Belo-modro-rdeča trobojnica visi na občinskih stavbah, šolah, gasilskih domovih in številnih zasebnih hišah. Toda za simboli, ki jih srečujemo skoraj vsak dan, se skrivajo zgodbe, ki jih pozna presenetljivo malo ljudi.

Marsikdo denimo ne ve, da slovenska zastava ni nastala leta 1991. Pravzaprav je precej starejša od samostojne države. Prva slovenska narodnozavedna trobojnica je bila izobešena že leta 1848 v Ljubljani, v času pomladi narodov. Takrat Slovenija ni bila država, temveč del Avstrijskega cesarstva, toda bela, modra in rdeča barva so že postajale simbol slovenskega naroda.

Barve niso bile izbrane naključno. Izhajale so iz zgodovinskega grba Kranjske, osrednje dežele na območju današnje Slovenije.

Šele več kot 140 let pozneje, tik pred osamosvojitvijo, je slovenska skupščina uradno določila sedanjo obliko državne zastave, kakršno poznamo danes. To se je zgodilo 24. junija 1991, le dan pred razglasitvijo samostojnosti.

Toda tudi po osamosvojitvi ni bilo samoumevno, da bo zastava ostala takšna, kot jo poznamo danes.

Slovenija je skoraj dobila novo zastavo

Pred nekaj več kot dvajsetimi leti je v Sloveniji potekala precej resna razprava o spremembi državne zastave. Razlog ni bil političen, temveč praktičen. Na mednarodnih dogodkih so tuji organizatorji pogosto zamenjevali slovensko zastavo z rusko ali slovaško.

Leta 2003 je zato potekal javni natečaj za nove državne simbole.

Leta 2003 je država na natečaju za predlog nove zastave s prvim mestom nagradila zastavo avtorja Dušana Jovanoviča iz Kopra, ki je bil takrat nagrajen s skoraj štirimi milijoni tolarji.

Nastalo je več deset predlogov, med njimi zelo drznih rešitev z zeleno barvo, diagonalnimi pasovi in celo zastave, ki niso več spominjale na klasično trobojnico. Eden od predlogov je imel enajst vodoravnih prog, drugi so v ospredje postavljali Triglav ali zeleno podobo Slovenije.

Razprava je bila burna. Del javnosti je menil, da bi bila sprememba smiselna, drugi pa so opozarjali, da država ne menja simbolov zgolj zato, ker jih nekdo zamenja z drugimi. Na koncu je prevladalo drugo stališče. Zastava je ostala nespremenjena in danes večina Slovencev težko predstavi, kako bi bila videti drugače.

Avtor grba ni želel narisati le gore

Če zastavo pozna skoraj vsak, je zgodba slovenskega grba precej manj znana.

Njegov avtor je umetnik Marko Pogačnik, ki je grb oblikoval leta 1991. Čeprav večina ljudi v njem vidi predvsem Triglav, je avtor večkrat poudaril, da ni želel ustvariti zgolj podobe najvišje slovenske gore. Grb je zasnoval kot simbol celotnega slovenskega prostora. Pod Triglavom sta dve valovnici, ki predstavljata morje in reke, nad njim pa tri zlate šestkrake zvezde, povzete iz grba celjskih grofov.

Malo ljudi ve tudi, da so bile prav zvezde eden najbolj spornih delov novega grba. Nekateri so jih povezovali z versko simboliko, drugi s plemstvom, tretji z zgodovinsko kontinuiteto slovenskega prostora.

Kljub različnim pogledom so ostale del končne podobe in danes sodijo med najbolj prepoznavne elemente slovenskih državnih simbolov.

Zastava ima celo svoj praznik

Večina Slovencev pozna dan državnosti, precej manj pa jih ve, da imamo tudi dan slovenske zastave.

Obeležujemo ga 7. aprila v spomin na dogodek iz leta 1848, ko je domoljub Lovro Toman v Ljubljani prvič javno izobesil slovensko narodno zastavo. S tem je odgovoril na izobešanje nemške zastave na Ljubljanskem gradu in opozoril, da imajo tudi Slovenci svojo identiteto in svoje simbole.

Danes se ta dogodek pogosto izgubi v senci drugih državnih praznikov, vendar predstavlja enega najpomembnejših trenutkov v zgodovini slovenskega narodnega prebujenja.

Himna, ki govori o vseh narodih

Posebnost Slovenije ni le zastava, ampak tudi himna.

Medtem ko številne državne himne opevajo vojaške zmage, moč države ali junaštvo naroda, slovenska himna govori o nečem povsem drugem. Sedma kitica Prešernove Zdravljice, ki jo pojemo ob državnih slovesnostih, govori o miru med narodi in svetu brez sovraštva.

Besedilo je nastalo že leta 1844, glasbo pa je leta 1905 napisal skladatelj Stanko Premrl. Za himno je bila Zdravljica določena še pred osamosvojitvijo, dokončno pa je njen status uredila zakonodaja po nastanku samostojne države.

Prav zaradi svoje vsebine jo zgodovinarji pogosto uvrščajo med najbolj nenavadne državne himne na svetu. Namesto o vojski govori o prijateljstvu, namesto o sovražnikih o sosedih.

Tudi zastava ima svoja pravila

Čeprav se marsikomu zdi, da lahko zastavo izobesi kakor želi, zakon določa precej natančna pravila.

Državna zastava ima razmerje ena proti dve, kar pomeni, da je njena dolžina natanko dvakrat večja od širine. Grb mora biti postavljen na točno določeno mesto med belim in modrim poljem. Prav tako zastava ne sme biti poškodovana, umazana ali izobešena na neprimeren način.

Njena uporaba je podrobno urejena v posebnem zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije.

Morda se zdi takšna natančnost pretirana, vendar državni simboli predstavljajo uradno podobo države, zato je njihova uporaba zakonsko določena.

Zastava.

Simboli, ki preživijo politike

V več kot treh desetletjih samostojnosti so se menjale vlade, predsedniki, valute in politične usmeritve. Slovenija je vstopila v Evropsko unijo, prevzela evro in postala del schengenskega območja. Medtem pa so zastava, grb in himna ostali skoraj nespremenjeni.

Prav zato imajo poseben pomen. Niso simbol ene generacije, ene politike ali enega obdobja. Predstavljajo nekaj trajnejšega. Zgodbo naroda, ki je svoje simbole ustvarjal dolgo pred nastankom samostojne države in jih ohranil tudi potem, ko je država končno nastala.