Zamejski lovci so podirali mejo

V časih ko meja med Italijo in Jugoslavijo ni bila ravno lahko prehodna, so jo slovenski lovci iz Italije in Avstrije podirali. Razvil se je pravi lovski turizem, o katerem v spletni reviji Osservatorio Balcani e Caucaso - Transeuropa (Observatorij za Balkan in Kavkaz – Transeuropa), piše slovenska zgodovinarka Urška Strle. Do zasuka je prišlo leta 1955, ko je Jugoslavija odprla svoja lovišča tudi tujim državljanom. O tem je v svoji knjigi z naslovom Lov v Jugoslaviji iz leta 1963 (izšla je tudi v italijanskem prevodu) pisal beograjski novinar Bogdan Pešić.

Prvi lovci in ribiči, ki so pričeli zahajati v Jugoslavijo, so bili Slovenci iz Italije in Avstrije, kar je razumljivo, saj so obvladali slovenščino in so bili čustveno navezani na matično domovino. Šele za njimi so prišli gostje iz Nemčije in Francije. Urška Strle piše, da so športni ribiči iz tržaške, goriške in videmske pokrajine vsekakor še pred letom 1955 redno in precej množično zahajali predvsem v Posočje.

Ribiči in lovci so bili dejansko predhodniki odprte meje med sosednjima državama. K temu je botrovalo tudi dejstvo, da je bil lov v Jugoslaviji že v povojnih letih zakonsko urejen, v Italiji pa še dolgo let ne.

Lovska društva iz obeh strani meje so s časom navezala in okrepila stike, kar je še dodatno pripomoglo k razvoju lovskega turizma v Jugoslaviji. Leta 1963 je Jugoslavija prvič sodelovala na rimski konferenci Organizacije združenih narodov o mednarodnem turizmu. To je bil prelomni dogodek, po katerem je država poenostavila ter posodobila postopke za sprejemanje tujih turistov, kar je v kmalu privedlo do velikega razmaha turizma, zlasti v Istri in v Dalmaciji, a tudi v krajih, ki so bili primerni za lov in ribolov.