Zakaj Slovenija ni druga Nizozemska? #Ajdapiše 

Osredotočila sem se na primerjavo z Nizozemsko, ker se zdi slogan »druga Švica« že kar malce obrabljen. Vsekakor je po eni strani primerjava s Švico logična – manjša država, zelo alpska, tudi fizično nam je bližje. Njihova narava s svojimi čudovitimi gorami in zelenimi gozdovi ter čistimi rekami je vsekakor podobna naši. Pa vendar – kje tiči logika, da bi bili lahko druga Švica? Država ima namreč za seboj stoletja pozicioniranja kot nevtralna država, ki je temelje postavila na bančništvu in finančnih storitvah ter luksuznih produktih. To nikoli ni bil fokus naše države in tudi nikoli ne bo. Biti druga Švica je, kot bi rekli, da bomo druga Norveška – pač severnjaki so zelo srečni, seveda tudi pametni, vendar predvsem srečni, saj so obogateli na podlagi svoje nafte. Kot marsikdo na Bližnjem Vzhodu. Slovenci te sreče nimamo – torej, če želimo biti bogati in uspešni kot država, moramo biti predvsem pametni. 

In iz te premise sledi moja misel – lahko bi bili druga Nizozemska. Država sicer na videz ni skoraj nič podobna Sloveniji – je zelo ravna, polna kanalov, tudi klima je drugačna. Predvsem pa je drugačna vera, k čemer se bom vrnila v nadaljevanju. Temelji pa njena ekonomija na pristanišču Rotterdam in torej temu, da je Nizozemska logistično vozlišče. Nekaj, kar smo v manjši meri tudi mi s svojo Luko Koper in centralno pozicijo v Evropi. Nizozemci so tako kot mi izvozno usmerjeno in zelo odprto gospodarstvo in obe državi imata močno industrijo (avtomobilska industrija, farmacija, strojništvo in visokotehnološka proizvodnja). Glavna razlika pa je v tem, da je Nizozemska veliko boljša v tem, kar dela. Je sedež marsikaterih mednarodnih podjetij, dodana vrednost pa je na splošno veliko višja. Kaj torej delajo boljše in zakaj mi ne znamo tega? 

Stabilnost je ključna. Ljudje in podjetja morajo vedeti, da se zakonodaja ne bo spreminjala z volitvami. Vedeti moramo, v katero smer pluje ta naša nacionalna država in tega ne spreminjati. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je uspeh naroda tek na dolge proge. In ne le, da je Slovenija mlada država, da je šele dve desetletji v EU, temveč tudi, da je bila za dobra štiri desetletja dejansko odrezana od mednarodne skupnosti. Ko govorimo o obdobju tranzicije, veliko govorimo o krajah, premalo pa o tem, kaj smo naredili narobe v širšem kontekstu in ali lahko še kaj popravimo. Je pa oboje za nami – pred nami pa možnost, da naredimo veliko, ker zmoremo. Če si le začrtamo jasen cilj. 

Poleg sistema pa so ključni ljudje. Uvodoma sem omenila vero, saj je Nizozemska pretežno protestantska država in slednja religija je igrala ključno vlogo pri nastanku družbe (tako kot v drugih severnih državah). Protestantizem, predvsem kalvinizem, se je na Nizozemskem močno razširil v 16. in 17. stoletju, delo pa je bilo razumljeno kot poklic in odgovornost, močno sta se cenili varčnost in zmernost pa tudi izobraževanje (branje Svetega pisma, kar je spodbudilo rast pismenosti). Danes so sicer Nizozemci kot Slovenci – niso močno verni, vendar te lastnosti v družbi ostajajo prisotne in močne. Vsekakor smo Slovenci tudi zelo delavni, kar opazijo tudi v tujini in zato kljub vsemu, kar manjka, še vedno veliko imamo. Močno pa manjka ta čut, ki ga je JFK jasno izrazil – kaj lahko ti narediš za skupnost, za državo. Žal je v Sloveniji opazen vse večji dvom v državo, vse več je »vetra z Balkana«, ko se ne verjame v skupno dobro in vsak dela zase. Ta razlika se opazi že v arhitekturi – v Sloveniji nastaja vse več hiš, ki postavljajo visoke ograje.  Na Nizozemskem so ograje še vedno nizke, stanovanja pa tako odprta, da vidiš vanje, ker tudi zavese niso vedno obvezne.

In tako ostajamo v nekem začaranem krogu – država nam da premalo (v primerjavi z Nizozemsko recimo), mi pa ne verjamemo v državo, delamo le zase … in kolo se vrti, premika pa vse bolj v napačno smer. Kako to ustaviti in popraviti? 

Uspelo nam bi z jasnim ciljem, jasnimi akcijskimi načrti, kako to doseči, in vero ljudi. Če to povem bolj po domače: »se to res gremo vsi skupaj«. 

Če pogledam na področje raziskav in razvoja, kjer smo Slovenci tudi zelo dobri, Nizozemci pa nas prehitevajo pri pripridobivanju evropskih sredstev (ker se »znajo to iti«) in pri prehodu teh inovacij v industrijo (zopet »ker se to znajo iti«). Očitno nam nekaj še manjka … vendar bazo imamo. Kaj torej – bomo še naprej tarnali, ali se bo končno le kaj spremenilo? 

In da zaključim optimistično: čeprav Nizozemci veliko kolesarijo, imajo odlične kolesarje, pa na Tour de France še vedno vodi Slovenec. Da se. 

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Zakaj Slovenija ni druga Nizozemska? #Ajdapiše  appeared first on domžalec.si.