Zakaj sindikati po šolah in fakultetah izobešajo referendumske plakate? Študentom predstavljajo politično razlago kot dejstvo – je leva opozicija zopet presegla meje dovoljenega?

Na fakultetah, po navedbah nekaterih študentov in političnih predstavnikov pa tudi na nekaterih srednjih šolah, so se pojavili sindikalni plakati, ki pozivajo k podpori referendumu o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Na njih lahko mladi preberejo opozorila o »razkroju Slovenije«, »uničenju javnega zdravstva« in rezih v pokojnine. Toda pri tem je pomembno povedati nekaj zelo jasno: o teh sloganih volivci ne bodo glasovali. Gre za politične ocene sindikatov o možnih posledicah zakona, ne za besedilo referendumskega vprašanja. A kot vidite na spodnjem posnetku – opozicija teh dejanj ni videla kot problematične;

Sindikati trenutno zbirajo 40.000 podpisov, potrebnih za zahtevo za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in druge sindikalne centrale zakon predstavljajo pod sloganom »Proti razkroju Slovenije«. Med drugim trdijo, da zakon vodi v slabše javno zdravstvo, nižje pokojnine in zmanjševanje sredstev za socialne sisteme. Gre za njihove ocene in napovedi učinkov sprejetega zakona, čeprav vemo, da ne držijo. Prav tu pa nastane problem, kadar se takšna sporočila brez dodatnega pojasnila pojavljajo v izobraževalnih ustanovah.

Volivci ne bodo glasovali o »uničenju zdravstva«

Če bo za referendum zbranih dovolj podpisov in bo referendum razpisan, bodo volivci odločali o tem, ali naj se Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije uveljavi oziroma obstane v veljavi. Ne bodo odgovarjali na vprašanje, ali želijo »uničiti javno zdravstvo«, znižati pokojnine ali povzročiti »razkroj Slovenije«. To so politične interpretacije nasprotnikov zakona.

ZIURS je obsežen zakon, ki posega na več področij, med drugim v davčno ureditev, prispevke, delovna razmerja, pokojninski sistem in zdravstvo. Tudi Ustavno sodišče je ob presoji dopustnosti referenduma ugotovilo, da zakon vsebuje številne vsebinsko različne ukrepe.

Zato reduciranje celotnega zakona na slogane, kot sta »uničenje zdravstva« ali »razkroj Slovenije«, ni nevtralen opis vsebine zakona, ampak stališče ene strani v politični in referendumski razpravi.

Univerza v Ljubljani je bila glede plakatov že jasna

Med takšne aktivnosti je izrecno uvrstila tudi:

• postavljanje stojnic,
• obešanje plakatov,
• javno nagovarjanje k podpori ali nasprotovanju referendumskim pobudam.

Univerza je pri tem posebej opozorila, da velika večina študentov ni del sindikalnih struktur in zato ne sme biti izpostavljena sindikalni oziroma politični agitaciji v univerzitetnem prostoru. Rektor Gregor Majdič je nekaj dni pozneje stališče še enkrat potrdil in zapisal, da je šlo pri stojnicah in plakatih za obliko agitacije, ki jo univerzitetni etični kodeks prepoveduje.

Plakati kljub temu znova na fakultetah

Septembra so se referendumski plakati ponovno pojavili tudi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. O njihovem izobešanju so poročali mediji, vprašanje pa je prišlo tudi v politično razpravo.

Filozofska fakulteta je očitke zavrnila z razlago, da gre za informiranje in da študente vzgaja v duhu pluralnosti ter različnih mnenj. Kritiki pa opozarjajo, da je težko govoriti zgolj o informiranju, kadar plakat hkrati ljudi neposredno poziva k podpori določeni referendumski pobudi.

Na dogajanje je opozorila tudi poslanka Iva Dimic, ki je ministra za izobraževanje Boruta Rončevića pozvala, naj ministrstvo preveri izvajanje tovrstnih aktivnosti na šolah in fakultetah.

Sindikati imajo pravico do svojega stališča. Študenti pa do celotne informacije.

Sindikati imajo popolnoma legitimno pravico nasprotovati zakonu, organizirati referendumsko pobudo in javnosti predstavljati svoje argumente. Toda obstaja pomembna razlika med sindikalnim ali političnim plakatom in objektivnim pojasnilom referendumskega vprašanja ter manipuliranjem z vsebino.

Trditev, da zakon »uničuje javno zdravstvo«, je ocena njegovih nasprotnikov. Trditev, da bo zakon »povzročil razkroj Slovenije«, je politični slogan. Tudi napovedi o prihodnjih rezih v pokojnine, plače ali javne storitve so napovedi možnih posledic, ne besedilo zakona oziroma referendumskega vprašanja. Sindikati sami takšne posledice predstavljajo kot razlog za svojo kampanjo. Prav zato bi bilo v izobraževalnih ustanovah pričakovati posebej visoke standarde. Če se mladim predstavlja argument ene strani, mora biti jasno označeno, kdo ga zagovarja in da gre za stališče oziroma politično oceno, ne za nesporno dejstvo.

Šola mora ostati prostor znanja, ne referendumske kampanje

Vprašanje zato ni, ali smejo sindikati imeti politično stališče. Seveda ga smejo. Vprašanje je, zakaj mora biti referendumska kampanja prisotna na hodnikih fakultet in šol, kjer so študenti in dijaki predvsem zato, da se izobražujejo. Še posebej, ker je Univerza v Ljubljani že sprejela jasno stališče, da politično oziroma referendumsko agitiranje z obešanjem plakatov v njenih prostorih ni dopustno. Mladi si lahko o zakonu ustvarijo svoje mnenje.

Toda za to potrebujejo vsebino zakona, argumente obeh strani in jasno referendumsko vprašanje. Ne pa političnega slogana, predstavljenega tako, kot da je že sam po sebi dejstvo.

P.N.