Zakaj še nihče ni povedal usodnejših sporočil, vse od hladne vojne

“Pet stoletij, vse do konca druge svetovne vojne, se je Zahod širil. Njegovi misijonarji, romarji, vojaki, raziskovalci so se zlivali z njegovih obal, prečkali oceane, naseljevali nove celine, gradili ogromna cesarstva in se širili po vsem svetu.

Leta 1945 pa se je prvič po dobi Kolumba začel krčiti. Evropa je bila v ruševinah. Polovica je živela za železno zaveso, druga polovica pa je bila videti, kot da bo kmalu sledila. Velika zahodna cesarstva so vstopila v končno propadanje, ki so ga pospešile brezbožne komunistične revolucije in protikolonialni upori, ki so spremenili svet in v naslednjih desetletjih razprostrli rdeči kladiv in srp čez ogromne dele zemljevida.

V tem ozadju so – takrat kot zdaj – mnogi začeli verjeti, da je doba zahodne prevlade končana in da bo naša prihodnost le bleda in šibka odmev naše preteklosti. A naši predhodniki so skupaj spoznali, da je propad izbira – in to je bila izbira, ki je niso hoteli sprejeti.

To smo nekoč storili skupaj in prav to si predsednik Trump in Združene države želijo spet storiti zdaj. Skupaj.

Zato si ne želimo šibkih zaveznikov, ker nas to oslabi. Želimo si zaveznikov, ki se znajo braniti sami, da noben nasprotnik ne bo nikoli v skušnjavi preizkusiti naše skupne moči. Zato si ne želimo zaveznikov, ki so okovani s krivdo in sramom.

Želimo si zaveznikov, ki so ponosni na svojo kulturo in dediščino, ki razumejo, da smo dediči iste velike in plemenite civilizacije in ki so skupaj z nami pripravljeni in zmožni to braniti. Zato si ne želimo zaveznikov, ki raje racionalizirajo obstoječe stanje, kot da bi se soočili s tem, kar je potrebno za njegovo popravljanje.

Mi v Ameriki namreč nimamo nobenega interesa biti vljudni in urejeni skrbniki nadzorovanega propada Zahoda. Ne želimo se ločiti, temveč oživiti staro prijateljstvo in obnoviti največjo civilizacijo v zgodovini človeštva.

Kar si želimo, je prenovljeno zavezništvo, ki priznava, da nas ne mučijo samo slabe politike, temveč globoka malodušnost, brezup in samozadovoljstvo.

Zavezništvo, ki si ga želimo, ni tisto, ki ga paralizira strah. Strah pred podnebjem, strah pred vojno, strah pred tehnologijo. Namesto tega si želimo zavezništva, ki drzno drvi v prihodnost. Edini strah, ki ga imamo, je sram, da svojim otrokom ne bomo zapustili ponosnejših, močnejših in bogatejših narodov.

Zavezništvo, pripravljeno braniti svoje ljudi, varovati svoje interese in ohranjati svobodo delovanja, ki nam omogoča oblikovati lastno usodo. Ne tisto, ki obstaja zato, da upravlja globalno socialno državo in se pokori za domnevne grehe prejšnjih generacij.

Zavezništvo, ki ne dovoli, da bi njegovo moč oddajalo v najem, omejevalo ali podrejanje sistemom, ki so zunaj njegovega nadzora. Ki ne bi bilo odvisno od drugih za ključne življenjske potrebe svojih narodov. In ki ne vztraja pri vljudni pretvarjanju, da je naš način življenja samo eden od mnogih in da pred ukrepanjem potrebuje dovoljenje.

In predvsem zavezništvo, ki temelji na spoznanju, da smo mi, Zahod, skupaj podedovali nekaj edinstvenega, posebnega in nenadomestljivega. Kajti to je navsezadnje sam temelj transatlantske vezi”.