Zakaj ljudje še vedno trkajo po lesu? Odgovor se skriva globoko v naši zgodovini

Ob vsaki optimistični izjavi, kot je: »Zadnjih pet let nisem bil bolan«, sledi skoraj samodejno trkanje po leseni površini. Ta vsakodnevna gesta, polna simbolike, je preživela stoletja in prešla iz poganske mistike v sodobno govorico. Toda zakaj še vedno rečemo »trkam po lesu« – in od kod sploh izvira ta izraz?

V odgovore se je poglobila novinarka Jo Ann Liguori v članku, objavljenem 4. junija 2025 na portalu Reader’s Digest. V njem razgrinja simbolne, zgodovinske in kulturne korenine te priljubljene vraže, ki danes povezuje različne celine in jezike.

Potrkati po lesu

Izvor fraze “trkam po lesu” ostaja skrivnost

Pisni dokazi so presenetljivo novi

Čeprav izraz deluje kot nekaj, kar je z nami že tisočletja, naj bi se v angleščini v obliki »knock on wood« (slovensko potrkati na les) prvič pojavil šele leta 1907, opozarja jezikoslovec Michael Adams z Univerze v Indiani. Še nekoliko starejša različica »touch wood« (slovensko dotakniti se lesa) izhaja iz leta 1898. Adams dvomi, da bi se nekaj, kar bi bilo resnično starodavno, tako dolgo ohranjalo brez zapisanih sledi.

Je mogoče, da vraža ni tako stara, kot si mislimo?

Čeprav smo prepričani, da gre za starodavno prakso, obstaja možnost, da so naši predniki to počeli instinktivno, a brez besednega opisa – ali pa so uporabljali drugo simboliko, ki se je sčasoma izgubila. To odpira prostor številnim razlagam, ki jih je raziskala tudi etimologinja Jess Zafarris, prav tako sogovornica v članku Reader’s Digest.

Tri možne razlage: od poganov do otroških iger

Poganske korenine v evropskih gozdovih

Ena najbolj razširjenih razlag temelji na verovanju, da so stara keltska in germanska plemena verjela, da drevesa prebivajo duhovi ali božanstva. Dotikanje lesa naj bi predstavljalo prošnjo za zaščito, hvaležnost ali celo način za odganjanje zla. V tem kontekstu postane dotik drevesa dejanje spoštovanja do narave in njenih sil.

Dotik križa v krščanski simboliki

Druga razlaga izhaja iz krščanske tradicije. Tu naj bi dotikanje lesa predstavljalo simbolično povezavo z lesom križa, na katerem je bil križan Kristus. Čeprav Zafarris opozarja, da gre verjetno za kasnejšo reinterpretacijo ali celo retrokonstrukcijo, se teorija še vedno pogosto omenja – zlasti v verujočih skupnostih.

Igra iz viktorijanske Anglije

Folklorist Stephen Roud predlaga bolj posvetno razlago. Po njegovem mnenju naj bi bila praksa povezana z otroško igro iz 19. stoletja, imenovano »Tiggy Tiggy Touchwood«, kjer je dotik lesa pomenil zaščito pred tem, da te nekdo “ulovi”. To varno zatočišče naj bi se preneslo iz igre v vsakdanjo vraževernost.

Kaj predstavlja les v različnih kulturah?

Drevesa kot most med svetovi

Les kot naravni material ima globoko simbolno težo. V številnih mitologijah in verovanjih drevesa predstavljajo življenje, moč, ponovno rojstvo in povezanost z božanskim. Vzhodna filozofija les povezuje s pomladjo, ustvarjalnostjo in obnovo.

Zafarris poudarja, da drevesa v ljudskem izročilu pogosto nastopajo kot povezovalci med svetovi – človeškim, duhovnim in naravnim. Zato ni presenetljivo, da dotik ali trkanje po lesu pomeni priklic stabilnosti, zaščite in ravnovesja.

Od svetih gozdov do pisarniške mize

Čeprav danes običajno trkamo po mizi ali polici, nas ta dejanja še vedno intuitivno povezujejo z naravo. Ne gre le za les kot material, temveč za idejo živosti, korenin in trajnosti, ki jih les predstavlja.

Fraza je danes globalna, čeprav z različicami

V Združenem kraljestvu se les »dotakne«, v ZDA pa »potrka«

V britanski angleščini je fraza bolj znana kot »touch wood«, medtem ko Američani običajno rečejo »knock on wood«. Toda praksa presega angleško govoreči svet.

Zafarris navaja, da v Bližnjem vzhodu obstajajo različice izraza, ki prav tako namigujejo na dotik lesa za ohranitev sreče. V Indoneziji in Maleziji ljudje v podobnih situacijah dotikajo svoja čela, kar bi lahko imelo podobno simbolno vlogo. V Vzhodni Evropi pa naj bi trkanje po nepobarvanem lesu pomagalo preprečiti njegovo propadanje.

Kolcanje, ki ga ni mogoče prezreti: Babice so vedele, zakaj se ti kolca

Zakaj še vedno trkamo danes?

Ritual brez razmisleka

Danes je fraza del vsakdanje govorice, pogosto izrečena avtomatsko. Kot pravi Adams: »Iz navade to naredim – včasih se tudi šalim in potrkam kar po svoji glavi.« Mnogi se tej navadi niti ne upirajo, saj gre za neškodljivo prakso z dolgim kulturnim ozadjem.

Primeri iz vsakdanjega govora

Trkanje po lesu je pogosta gesta ob stavkih, kot so:

• »Nikoli še nisem zamudil leta – trkam po lesu.«
• »Zobozdravnik mi je rekel, da je vse v redu. Trkam po lesu.«
• »Letos še ni bilo težav z avtom. Trkam po lesu.«

Gre za način, kako si zavarujemo jezik – prav v trenutku, ko bi lahko s svojo samozavestjo naklicali smolo.

Prisotnost v pop kulturi

Fraza je navzoča tudi v filmu, televiziji in glasbi. Ena najbolj znanih pesmi, ki igra na to vražo, je disko uspešnica »Knock on Wood«, ki jo je leta 1979 v svet ponesla Amii Stewart.

Je to vraževerje ali družbena gesta?

Med šalo in zavarovanjem pred nesrečo

Večina sodobnih govorcev ne verjame več, da bi se res izognili smoli s trkanjem po lesu – a vseeno to storimo. Zakaj? Ker gre za obred, ki pomirja, deluje kot družbeni signal in ustvarja občutek, da imamo vsaj nekaj pod nadzorom.

Vprašanje identitete in skupnosti

Prav to početje nas povezuje z drugimi – z generacijami pred nami in ljudmi okrog nas. Lahko je tudi način za vzpostavljanje vezi v pogovoru, podobno kot reči »držim pesti« ali »naj ti sreča služi«.

Če močerad hodi gor po hribu, se bo vreme spremenilo? Resnica ali mit?

Objava Zakaj ljudje še vedno trkajo po lesu? Odgovor se skriva globoko v naši zgodovini se je pojavila na Vse za moj dan.