Zakaj lastno krivdo tako radi preusmerjamo na druge

Pred kratkim sem se sprl z bližnjo osebo. Klasika. Jaz sem imel prav, ona je imela narobe — ali pa morda obratno. Iskreno: ni pomembno. Pomembno je nekaj drugega, nekaj, kar postane vidno šele, ko se prah malo poleže.

V takih trenutkih namreč sodimo drugega. Sebe skoraj nikoli. Ne tehtamo dveh perspektiv — preprosto razglasimo svojo za pravilno, njegovo pa za neveljavno.

In ravno tu se začne tisto vprašanje, ki je zame veliko bolj zanimivo od tega, kdo je imel prav: Zakaj večina nas, kadar nekaj zakrivimo, krivca tako vneto išče drugje?

Problem ni v krivdi. Problem je v nas.

Naj povem nekaj, kar morda zveni protislovno: problem sploh ni v tem, ali je za nekaj kriv ali odgovoren nekdo drug. Pogosto res je. Ampak, problem je v tem, da mi nočemo biti (so)krivi.

In to ni značajska napaka. To je dediščina. Izhaja iz tistega starejšega, primitivnejšega dela možganov, ki naj bi nas varoval pred nevarnostjo — priznanje odgovornosti je bilo (vsaj v preteklosti) nevarno. Kdor je v tropu prevzel krivdo, je tvegal izgon, kazen, izgubo statusa. Refleks, ki nas je nekoč varoval, danes deluje v napačni smeri.

Zato, ko iščemo krivdo v drugih, večine od nas v resnici niti ne zanima, kdo je res kriv. Zanima nas zgolj, da nismo mi krivi. Še bolj kot krivi pa nočemo izpasti — neumni.

Ko sem v tistem svojem prepiru sekal nazaj, je bilo jedro ravno to: ne izpasti nesposoben. Pojasniti, da nečesa nisem naredil nalašč, da je do tega pripeljal splet okoliščin. Bran ega, preoblečen v argument.

Izgovor je vedno pokazatelj nesamozavesti

In zdaj tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj neprijetno priznati. Iskanje krivde v drugih, izgovori, prelaganje odgovornosti — vse to nikoli ni znak moči. Vedno, vedno gre za močan pokazatelj lastne nesamozavesti.

Strah, da nas drugi vidijo kot nesposobne, neumne ali čudne, je eden tistih strahov, ki jih je najtežje pomiriti. In ker ga ne znamo pomiriti, ga preusmerimo: navzven, na drugega, na okoliščine. Tisti, ki je v sebi glede svoje vrednosti miren, ne potrebuje za vsako ceno imeti prav. Krivdo lahko pogleda v oči, ker ga ta ne ogroža.

Poleg tega s tem zapravljamo nekaj dragocenega. Vsakič, ko fokus z lastne napake preusmerimo na to, kaj bi moral narediti nekdo drug, se odpovemo priložnosti za rast — v zameno za jalovo obsojanje. Trgujemo z rastjo za občutek pravičnosti, kar pa je res slaba kupčija.

Senca dvoma kot prednost, ne kot slabost

Tu pa pride razlika, ki sem jo pravzaprav hotel ujeti. Kadar trdim, da imam prav — v čem sem boljši od drugih, ki trdijo isto?

Vedno me spremlja senca dvoma. V trenutkih, ko imam prav, nočem počivati na lovorikah v slogu jaz sem car, jaz imam prav, nasprotnik je neumen. Namesto tega poskušam najti, kaj bi lahko naredil drugače. Kaj bi lahko v taki situaciji naredil bolje oziroma, da bi oba odnesla celo kožo — da se sploh ne bi spičila in počela stvari, ki jih bova oba obžalovala.

Zveni paradoksalno: ampak ravno to, da nismo prepričani, da smo nezmotljivi, nas dela bolj zanesljive.

Prepričanje, da imamo prav, namreč zapre vrata. Odločitev, da kljub temu poskušamo razumeti drugega — pristno, brez skritih namenov — pa jih pusti odprta. In tisto, kar nas dejansko dela boljše, ni pravica. Je pripravljenost iskati drugačno perspektivo.

Edino, kar lahko spremeniš, si ti

Iz tega sledi nekaj, kar zveni skoraj kot stoiška mantra, pa je v resnici zelo praktično orodje. Edina stvar, ki jo lahko spremeniš, si ti. Ne to, kako se drugi spopadejo s svojo nepopolnostjo. In ne to, ali je nekdo sposoben prenesti, da nima prav.

Tu pa se začaran krog običajno zatakne. Ona pravi: »S tem, kar rečem, se moraš sam spoprijeti, ker imam vso pravico.« V redu — samo potem isto velja zame, da se mora ona spoprijeti s tem, kar sem jaz rekel ali naredil že pred tem. Kdo naj torej neha? Kdo naj začne?

Odgovor je nelagoden, ker je preprost: vseeno je. Oba sva nekaj naredila prav, oba nekaj narobe. Edino, kar lahko zares spremenim, je, da nekje prekinem to nit — nit vrtanja, zakaj nekdo drug nečesa ni rekel ali naredil — in se vprašam: OK, kje sem pa jaz zajebal?

Šele od tu naprej imam v rokah orodje. Pri sebi lahko poženem preprosto tehniko, kot na primer Petkrat zakaj — vrtam v lastne vzroke in vzgibe, dokler ne pridem do tega, kje v meni tičijo razlogi za moje vedenje. Pri sebi to deluje. Pri drugem ne, ker tam nimam dostopa — in kar je še pomembnejše, nimam vpliva.

Drobna ilustracija

Pred kratkim sem pri renovaciji stanovanja z vrati razbil rob nad vrati. Prva misel je seveda: ah, to je zato, ker je en bedak naredil tako nizek rob.

Pa nisem nadaljeval po tej poti. Preprosto sem pojasnil, zakaj se je zgodilo — rob je bil res le nekaj centimetrov nad krilom vrat, ampak, ker jaz tega nisem opazil, sem ga s krilom vrat razbil — in pri tem nisem hotel izpasti neumen, ne pa tudi iskati krivca drugje.

Razlika je drobna, a bistvena. Pojasniti, zakaj se je nekaj zgodilo, ni isto kot iskati, kdo je kriv. Prvo je razumevanje. Drugo je obramba.

Za konec

Iskanje in priznavanje lastnih napak je vedno boljša pot za rast kot izmikanje odgovornosti in prelaganje na druge. Pod enim pogojem, seveda: da dolgoročno sploh želite rasti.

Namreč vsakič, ko skozi svoj ego sodite druge, se zgodita dve stvari. Prvič, nečesa ne razumete oziroma niti ne boste razumeli. In drugič — kar je morda še huje — s tem ničesar ne rešite.

Borut Kmetič

Poklicno se ukvarjam s področjem informacijske varnosti — od načrtovanja in uvedbe sistemov varovanja informacij do presojanja skladnosti z mednarodnimi standardi.

Kot zunanji svetovalec organizacijam pomagam, da varnost ni le obveznost, ampak del zrele poslovne kulture.

Zasebno pa se posvečam vprašanju, ki me zanima enako globoko: kako živeti bolje. Biohacking, sistemsko razmišljanje, eksponentne organizacije, prebojne ideje in tehnologije, ki oblikujejo prihodnost. Prepričan sem, da dobro življenje ni naključje — ampak sad zavestnih odločitev in poguma, da jih tudi živiš.

Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium

The post Zakaj lastno krivdo tako radi preusmerjamo na druge appeared first on Savus.