Zakaj je veliki četrtek dan, ki mu Cerkev nikoli ne obrne hrbta

Veliki četrtek ne spada le med dneve z močnim simbolnim pomenom, temveč tudi med tiste, ki ostajajo trdno zasidrani v kolektivni zavesti kristjanov. Brez velikega četrtka ne bi bilo velikega petka. Brez večerje, pri kateri je bilo izgovorjeno: »To je moje telo, ki se daje za vas,« ne bi bilo evharistije. In brez umivanja nog ne bi bilo sporočila, da je moč v služenju, ne v oblasti. Veliki četrtek je torej mnogo več kot zgodovinski spomin. Je ogledalo krščanske drže in vabilo k tišji, ponižnejši poti.

Cerkev, katedrala

Veliki četrtek

Velikonočni prazniki so pogosto razumljeni kot vrhunec cerkvenega leta, a prav veliki četrtek predstavlja poseben, skoraj skrivnosten prelom. Zjutraj se v cerkvah pogosto obhaja krizmena maša, pri kateri škof blagoslovi sveta olja, ki se nato uporabljajo pri krstu, birmi, bolniškem maziljenju in duhovniških posvečenjih. Že to mašo spremlja posebno zbranost. V ospredju pa je večerna maša zadnje večerje, ki ne ostane zgolj obred. Je ritual, ki zajame vse čute.

V tišini se pripravi oltar, duhovnik se ogrne z belim plaščem, berila govorijo o rešitvi iz Egipta, o Božji zvestobi, a tudi o človeškem izdajstvu. Juda odide v noč. Peter prisega zvestobo. Jezus pa umije noge. Pravo jedro krščanske drže se tako ne začne s pridigo, temveč z dejanjem.

Umivanje nog – gesta, ki ostaja brezčasna

Evangelij po Janezu ne opisuje kruha in vina. Namesto tega nas vodi v trenutek, ko Jezus vstane od mize, sname vrhnje oblačilo, si zaveže predpasnik in začne svojim učencem umivati noge. V kulturi, kjer so bile ceste prašne, čevlji pa luksuz, je bilo to opravilo rezervirano za služabnike najnižjega ranga.

S to gesto je Jezus obrnil lestvico vrednot. Ponižanje je postalo veličina. Vodenje pomeni služenje. Cerkev si vsako leto znova postavi ogledalo, ko obnavlja ta prizor. In vsak posameznik lahko skozi ta simbol preveri, komu in kako služi.

Postavitev evharistije – srce vsake maše

Veliki četrtek je dan, ko se spominjamo postavitve evharistije, zakramenta, ki je v središču katoliške vere. »To delajte v moj spomin,« ni bila zgolj opomba. Bila je napotilo, kako živeti. Cerkev od takrat naprej ne le pripoveduje zgodbo zadnje večerje, ampak jo vsakič znova uresničuje – pri vsakem obhajilu, vsaki maši.

Vina ni izbrano slučajno. Kruh ni vzet iz vsakdana brez pomena. Gre za elemente, ki izražajo daritev, pa tudi gostijo. Veliki četrtek torej ni melanholični spomin na slovo. Je trenutek, ko se ljubezen utelesi v skupnosti.

Iz oltarja v tišino

Po maši zadnje večerje se v cerkvi spremeni atmosfera. Oltar se odstrani. Tabernakelj ostane odprt in prazen. Sveče ugasnejo. Zvoni ne zvonijo. Začne se notranji post. Kristjan ostane z Jezusom v vrtu Getsemani. Gre za vabilo, da ne bežimo pred trpljenjem, ampak da ob njem vztrajamo.

Marsikdo v tem obredu začuti resnost praznikov bolj kot ob vseh pisanih jajcih in dišeči šunki. Brez razpoke ni vstajenja. Veliki četrtek to pokaže brez besed.

Zakaj veliki četrtek ostaja pomemben tudi danes?

Lahko bi rekli, da svet nikoli ne izgubi potrebe po tem, kar prinaša veliki četrtek: sočutje, služenje, tišina in žrtvovanje. V sodobnem svetu, ki hiti in pogosto poveličuje moč, zmago in produktivnost, postanejo sporočila tega dne še bolj izzivalna.

V družinah, ki so razkrojene, v skupnostih, ki se borijo s sebičnostjo, v politiki, kjer velikokrat manjka zrelosti in etičnosti – povsod bi bilo lahko več »umivanja nog«. Več poguma za ponižnost, več pripravljenosti za pogovor, več dejanj, ki ne iščejo aplavza.

Vloga duhovnikov in posvečenja

Veliki četrtek je tudi dan, ko se posebej obeležuje ustanovitev duhovništva. Prav zato je ta dan pogosto izbran za duhovniška posvečenja ali obnavljanje duhovniških obljub. V času, ko se vloga Cerkve na Zahodu spreminja, se duhovništvo vse bolj razume kot poklicanost k bližini, ne oblasti.

Duhovnik ni več figura z avtoriteto, ki ji nihče ne ugovarja. Lahko pa ostane pastir, ki zna slišati, razumeti in voditi – ne z ukazi, ampak z zgledom. Veliki četrtek mu daje to ogledalo vsako leto znova.

Praznik, ki ne išče pozornosti

Veliki četrtek ni med prazniki, ki bi krasili naslovnice. Ni dne, ko bi se polnile trgovine, ni bombonjer ali razglednic. Ni rdečih številk v koledarju. A kljub temu ostaja eden izmed najbolj globokih in simbolno močnih dni v letu. Njegova moč je prav v tem, da se odvija v zbranosti, v tišini, v poltemi cerkva in v notranjem svetu vernika.

Tudi tisti, ki se ne prepoznajo v veri, lahko prepoznajo v tem dnevu vrednote, ki presegajo vero. Bližino, empatijo, pripravljenost služiti in odpoved lastnemu udobju. Morda so to edine resnične vrednote, ki ostanejo, ko se umiri zunanji svet.

Večer za veliko vprašanje

Veliki četrtek je večer, ki ne razkrije vsega. Pusti nas v napetosti. Juda je že odšel. Jezus moli v vrtu. Učenci dremajo. Nekaj grozečega visi v zraku, a hkrati tudi nekaj svetega. Kdor se ustavi ob tem dnevu, se ne ustavi le ob zgodovinskem dogodku. Ustavi se ob vprašanju: Komu jaz umivam noge? Komu jaz postrežem kruh? In kdo ga lomi zame?

Kaj ne sme manjkati na velikonočni mizi? Sedem ključnih dobrot praznične tradicije

Objava Zakaj je veliki četrtek dan, ki mu Cerkev nikoli ne obrne hrbta se je pojavila na Vse za moj dan.