Zakaj je Slovenija podprla sporen kmetijski sporazum na EU ravni? Kdo bo nosil odgovornost posledic?

Odločitev Slovenije oz. slovenske vlade, da podpre trgovinski sporazum med Evropsko unijo in državami Mercosur, ni zgolj tehnično vprašanje zunanje politike. Gre za resno politično potezo z dolgoročnimi posledicami, sprejeto brez dialoga s tistimi, ki bodo nosili največje breme. Slovenskimi kmeti. In prav tu se začne problem.

Kdo so države Mercosur? Države, ki dejansko sestavljajo jedro sporazuma so sledeče:

• Brazilija

• Argentina

• Paragvaj

• Urugvaj

To so države, iz katerih bi se po sporazumu EU–Mercosur v EU odprl trg za velike količine govejega mesa, perutnine, sladkorja, soje, etanola in drugih kmetijskih proizvodov.

V večini teh držav pa na žalost veljajo milejši okoljski standardi; dovoljena so fitofarmacevtska sredstva, ki so v EU prepovedana, nadzor nad dobrobitjo živali je bistveno šibkejši, prav tako poteka obsežna industrijska pridelava na velikih površinah, pogosto povezana s krčenjem gozdov. Sporazum sam pomeni nelojalno konkurenco evropskim in slovenskim kmetom, ki morajo izpolnjevati stroga pravila, a na trgu tekmujejo z izdelki, ki teh pravil ne poznajo.

Podpora sporazumu EU–Mercosur je bila dana brez usklajevanja s kmetijsko stroko, stanovskimi organizacijami in nevladnimi institucijami. Opozorila so bila jasna, argumentirana in javna. Vlada jih ni slišala ali pa se je odločila, da jih ignorira. V obeh primerih je rezultat enak: politična odločitev, za katero bo ceno plačevalo slovensko podeželje. Sporazum odpira evropski trg obsežnemu uvozu kmetijskih proizvodov iz držav, kjer ne veljajo primerljivi okoljski, zdravstveni in varnostni standardi kot v Evropski uniji. Medtem ko so evropski in slovenski kmetje zavezani vse strožjim pravilom, se jim na vrata postavlja nelojalna konkurenca proizvodov, ki teh pravil sploh ne poznajo.

Gre za odločitev vlade Roberta Goloba, ki kot kaže neposredno ogroža obstoj slovenskega kmeta, prehransko varnost države in dolgoročno vzdržnost domače pridelave hrane.

Vlada se pri tem sklicuje na zaščitne mehanizme v sporazumu. Te varovalke pa niso bile jasno predstavljene ne kmetom ne strokovni javnosti. Brez jasnih sprožilcev, nadzora in izvršljivosti so takšni mehanizmi bolj politična tolažba kot dejanska zaščita. Obenem se odpira tudi vprašanje varnosti in kakovosti hrane. V državah Mercosurja so dovoljena sredstva in prakse, ki so v Evropski uniji prepovedane ali strogo omejene. Potrošniki naj bi to sprejeli v imenu “prostega trga”.

Za Slovenijo, kjer prevladujejo majhne, razdrobljene in naravno omejene kmetije, je tak pritisk lahko usoden. Govoriti o “konkurenčnosti” v takšnih razmerah je cinično. To ni trg. To je sistemsko izrinjanje.

Država hkrati že leta ne uspe vzpostaviti delujočega, pravičnega in predvidljivega subvencijskega sistema. Subvencije niso socialni bonbon ali politična miloščina, temveč nujen mehanizem za ohranjanje kmetijstva v zahtevnih razmerah in za zagotavljanje strateške prehranske varnosti. A sistem ostaja nepregleden in odtujen od realnosti, na področju kmetijstva pa zadnja leta ni bilo dobrih premikov na bolje.

Primer slabega upravljanja kmetijske poltiike je na primer jasno pokazal razpis za naložbe gorskih kmetij, objavljen 31. marca 2025. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pod vodstvom Mateja Čalušić je razpisalo 7 milijonov evrov, kmetje pa so z 226 vlogami zaprosili za več kot 19 milijonov. Obenem pa smo v samem repu po črpanju evropskih sredstev. To nesorazmerje ni posledica naravne omejitve sredstev, temveč dokaz popolne izgube stika ministrstva z razmerami na terenu.

Podpreti sporazum EU–Mercosur in hkrati zanemarjati domačega kmeta ni le neodgovorno. Je nevarno. To ni zelena politika, ampak pomanjkanje modrosti. Namesto, da bi večali samooskrbo, saj so časi pred nami nepredvidljvii, se vlada vede, kot da prehranska varnost ni pomembna. Zato se upravičeno postavlja vprašanje: kdo bo za to odločitev odgovarjal?

V opoziciji zato napovedujejo, da bodo še naprej opozarjali na posledice takšne politike in zagovarjali interese slovenskih kmetov, prehransko varnost države ter pravico potrošnikov do varne, kakovostne in sledljive hrane. To ni ideološko vprašanje. To je vprašanje preživetja. In čas za politične floskule je že zdavnaj mimo.

Portal OS