Zakaj islamisti na Zahodu vedno volijo leve stranke  

Če vprašate katerega koli spodobnega islamista, ki živi na Zahodu in ima tam volilno pravico, koga bo volil na volitvah, vam bo vsak povedal, da eno od levih strank. V tem članku pojasnjujemo, zakaj islamisti, ki ideološko sodijo na radikalno desnico, vedno volijo zahodne leve stranke.

Temeljni cilj vseh fundamentalnih islamistov je obuditev svetovnega kalifata, ki je ugasnil v trenutku, ko se je Otomanski imperij po prvi svetovni vojni preoblikoval v nacionalistično sekularno Turčijo pod vodstvom Mustafe Kemala Atatürka. To je bilo prvič v zgodovini po ustanovitvi islama v sedmem stoletju, da so muslimani ostali brez kalifata, ki je imel ambicije okupirati in islamizirati celoten svet ter v njem uvesti šeriatsko pravo. Odveč je poudarjati, da je tak razvoj dogodkov goreče muslimane po vsem svetu močno prizadel.

Muslimani verjamejo, da je islam poslednja svetovna religija in s tem tudi najboljša svetovna religija vseh časov, zato jih boli, ko vidijo, da njihove vojske izgubljajo proti vojskam kafirjev, kot muslimani zaničljivo poimenujejo nemuslimane. Muslimani so namreč prepričani ne le o večvrednosti islama, pač pa tudi o večvrednosti muslimanov. Neverniki so za muslimane manjvredni ljudje, ki si v skladu z islamom ne zaslužijo enakopravnosti in morajo muslimanom v skladu s šeriatskim pravom plačevati davek, da jih ti ne razlastijo oz. ubijejo. Nobena strpnost, ki jo do nemuslimanov izkazujejo tisti muslimani, ki so dobri ljudje, v islamu ni zapovedana ali kulturno pogojena, pač pa je samo stvar dobre volje tistih muslimanov, ki jo izražajo. Islam se v tem aspektu korenito razlikuje od številnih drugih svetovnih religij, od katerih številne učijo življenje v sožitju z verniki drugih religij.

Politična orientacija islamista na Zahodu

Ko islamist migrira na Zahod ali se tam rodi oz. odraste, do zahodne družbe vzpostavi prezirljiv odnos. To je pravilo in ne izjema. Poudarjamo, da tu govorimo o islamistih in ne o običajnih muslimanih, ki so razumni in srednjeveških religioznih tekstov ne jemljejo oz. razumejo dobesedno, kot to počnejo islamisti, ampak razumejo, da so se razmere v 14 stoletjih spremenile in je treba življenje temu ustrezno prilagoditi. Islamisti pa so fundamentalisti in kakršno koli prilagajanje oz. odstopanje od islamskih svetih spisov zavračajo in tako početje razumejo kot nevero v islam in izdajo Alaha.

Islamist tako v vseh zahodnih političnih strankah vidi gnilobo hiše vojne (Dar al-Harb) kot nasprotje hiše miru (Dar al-Islam), v katero so lahko vključeni le muslimani, ki živijo po božji besedi, ki naj bi bila zapisana v Koranu, in drugih islamskih načelih, ki so zapisana v preostalih islamskih religioznih tekstih. Posledično islamist politično participacijo na Zahodu razume kot enega od ukrepov, s katerimi poskuša škodovati zahodni civilizaciji, v kateri živi, in s katerimi poskuša prispevati k njenemu padcu. Vsak islamist je torej sovražnik Zahoda, saj mu to narekuje njegova religija, ki zahteva, da se na vsem svetu vzpostavita enotna islamska civilizacija in šeriatsko pravo kot edina oblika prava na svetu. Da pa bi se to lahko zgodilo, morajo Zahod in vse druge obstoječe civilizacije pasti oz. se preoblikovati v islamsko.

Kaj pove dejstvo, da islamisti vedno volijo levičarje?

To, da islamisti, ki odkrito sovražijo in zaničujejo vse, kar ni islamsko, volijo izključno leve stranke, pove o levih strankah bistveno več, kot bi si levičarji želeli, da bi se o njih povedalo. Leve stranke – sploh v sedanjem času – so večinoma nehote, deloma pa tudi hote, na Zahodu peta kolona. Leve stranke, še posebej radikalne, razkrajajo zahodne vrednote, rušijo zahodno tradicijo, se sramujejo zahodnih civilizacijskih dosežkov in kulture, zahtevajo korenite civilizacijske spremembe, a imajo ideje le v smeri, kako Zahod dodobra zrušiti, medtem ko ne ponujajo konstruktivnih rešitev, kako Zahod preroditi oz. oblikovati kot njim sprejemljivo civilizacijo. Če pa takšne ideje že imajo, so te večinoma utopične, popolnoma neizvedljive ali pa toksične in že vnaprej obsojene na propad.

O čem govorimo? Prvič, radikalni feminizem se pritožuje nad dozdevnim patriarhatom oz. bolj ali manj fantomskim zatiranjem žensk, a namesto da bi postavil temelje za pravično družbo, v kateri bi oba spola živela v sožitju, radikalni feminizem vzpostavlja družbo, v kateri so moški okarakterizirani kot manjvredni in zaničevani ter neenakopravni, zato sožitja med spoloma ne more biti. Če pa ni sožitja med spoloma, ne more biti vzpostavljeno stanje, ki bi bilo ugodno za reprodukcijo v družbi, torej je taka družba fizično obsojena na izumrtje. Drugič, aktivisti LGBT+ se zavzemajo za promocijo vrednot LGBT+, a to presega njihovo enakovrednost, saj svoje vrednote prikazujejo kot večvredne v primerjavi z vrednotami heteroseksualcev. In tu se spet pojavlja težava reprodukcije v družbi, ker istospolni partnerji pač ne morejo imeti otrok, saj sta za spočetje otroka potrebna partnerja ženskega in moškega spola. Tretjič, multikulturalizem, ki ga zagovarjajo številni zahodni levičarji, ki se v resnici sramujejo lastne kulture, na Zahodu v obliki, kot jo promovirajo levičarji, ne more delovati, saj tuji prišleki ne morejo sprejeti tuje krovne kulture (zahodne), v okviru katere živijo, ker zaznavajo, da zahodnjaki, ki so del te kulture, lastne kulture ne spoštujejo, kot je to tipično značilno za levičarje. Multikulturalizem namreč dokazljivo deluje v okolju, v katerem je krovna kultura močna in stabilna, saj je le-ta najmanjši skupni imenovalec skupne pripadnosti, ki je temelj za to, da lahko ljudje različnih kultur v takem okolju bivajo.

Levičarji mislijo, da je taka krovna kultura sama po sebi umevna, a v našem svetu je tako, da ni nič samo po sebi umevnega in je vse, kar hočemo, da deluje, treba aktivno vzdrževati. Levičarji pa tega z lastno, zahodno kulturo ne počnejo, ker so vajeni samo političnega rušenja, ne pa gradnje. In njihova lastna (zahodna) kultura tu ni nobena izjema. Četrtič, socialisti, pa naj gre za komuniste, anarhiste ali demokratične socialiste, se zavzemajo za ekonomsko pravičnost, toda njihovi ekonomski ukrepi privedejo do gospodarskih kriz, napetosti, socialnih nemirov, revščine, ker niso sposobni vzpostaviti normalno delujočega gospodarstva, ki bi lahko dolgoročno preživelo. Petič, radikalni okoljevarstveni aktivisti bi radi reševali planet z zelenimi prehodi, obnovljivo energijo ipd., toda vsi ti ukrepi morijo zdravo gospodarstvo, dražijo energijo oz. povzročijo njeno pomanjkanje, kar privede do revščine oz. gospodarskega kolapsa. Njihove ideje o zaščiti zveri, kot sta medved in volk, privedejo do težav na področju kmetijstva, kar pomeni, da naravni škodljivci, kar zveri nedvomno so, zmanjšujejo produkcijo hrane in dolgoročno peljejo družbo v lakoto.

Leve stranke s svojimi ukrepi destabilizirajo družbe

Vsega navedenega se islamisti še kako dobro zavedajo, zato vedno volijo za leve stranke. Leve stranke namreč s svojimi ukrepi destabilizirajo družbe in to je voda na mlin islamistov, ki si prizadevajo za padec in razkroj zahodnih družb oz. Zahoda kot civilizacije. Ko bi islamisti prevzeli oblast, pa bi čez noč ukinili vse navedene leve politike in njihove akterje bržkone fizično pokončali. Dokler pa ni uveden kalifat, so levi aktivisti za islamiste dobrodošli kot koristni idioti, ki prispevajo k njihovim naporom. Na tem mestu je treba poudariti, da islamisti zahodne desničarje spoštujejo bistveno bolj kot levičarje, saj si z njimi delijo svoje vrednote. Zato bi islamisti v primeru vzpostavitve islamskega kalifata zahodnim desničarjem bržkone ponudili spreobrnitev v islam, medtem ko bi zahodne radikalne levičarje najverjetneje čakala smrt.

Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist