Zakaj bi šel z vlakom do Bohinja? #Ajdapiše

Mineva eno leto od moje kolumne Slovenijo Slovencem! Bohinj pa komu? (https://domzalec.si/kolumna/kolumna-domzalca/slovenijo-slovencem-bohinj-pa-komu-ajdapise/), v kateri sem pisala o dogajanju v Bohinju, vezano na hotel Zlatorog in (slovenske) turiste, kar bom sicer kratko pokomentirala v zaključku, vendar pa bo bistvo kolumne predvsem o popotovanju do Bohinja z vlakom.

Sliši se dokaj enostavno in predvsem obljublja, kako čudovito bo (https://www.slovenia.info/sl/zgodbe/najlepsa-potovanja-z-vlakom-po-sloveniji). Bohinjska proga, zgrajena 1906, je zagotovo nekaj unikatnega, vendar pa žal praksa priča tudi o marsikaterih slabo urejenih zadevah v naši državi.

Začnemo v Ljubljani. Prva ovira na poti je, kako priti do tira 13, na katerem je vlak, ki bo popeljal do Jesenic. Če prihajaš iz smeri centra, je zaradi gradnje nove železniške postaje pot kar zahtevna. Večkrat gor in dol, če nosiš prtljago, ali pa se težje giblješ, je torej to kar manjši pohod. Oziroma v drugem primeru celo neizvedljiv. Vsekakor pa tudi pohvala nastajajoči postaji: na peronu so nove lepe lesene klopce, podhod pa je urejen z lepimi tlakovci in zelenimi stenami. No, če le bo v resnici tudi zares tako lepo, ker javnost je bila nad prvim delom, ki se je odprl decembra 2025, kar razočarana (https://ljubljanainfo.com/novica/lokalno/za-244-milijonov-evrov-dobili-postajo-ki-je-razocarala-ljubljancane-izgleda-kot-iz-socializma/322868), še vedno pa močno buri duhove dejstvo, da se bo stari, lepi del kolodvora porušil (https://probauhaus.com/prenova-zelezniske-postaje-ljubljana-sazu-podpira-marka-musica/).

Vlak, ki vozi do Jesenic, je enak kot na poti do Domžal, torej dizelmotorna potniška garnitura nemškega proizvajalca Stadle. Vsekakor so ti vlaki prijetni, ker so veliko tišji kot njihovi predhodniki in skoraj nič se ne tresejo. Tako kot drugi moderni vlaki pa so tudi ti brez oken, ki bi se lahko odprla, ali pa se zastrnila zunanja svetloba, ki včasih močno zaslepi. Ko sem brskala po spletu, kaj so glavni razlogi za to, je v prvi vrsti omenjena aerodinamika vozila. Nekaj, kar se zdi logično, če vlak vozi 100, 200 kilometrov na uro ali pa celo več. Vlaki v Sloveniji teh hitrosti pač ne dosegajo. Omenjena pa je predvsem električna poraba in torej energijska varčnost. Vlaki imajo klimo in odprta okna zgolj izgubljajo energijo po tej sodobni logiki. Toda v resnici je sam zrak hitro zelo slab in suh (idealno za prenos bakterij in virusov na izsušeno sluznico!) in močno primanjkuje kisika, sploh če je ljudi v vagonu več. Temperature pa so v teh zimskih mesecih tudi nastavljene previsoko in vedno je prevroče. Ta vročina me je spomnila na gimnazijske dni, ko sem se na starejših vlakih vsak dan kuhala v gneči. Nič kaj prijetni spomini. Na spletu sem zasledila med drugim tudi večkrat omembo, da je odpiranje oken nevarno in da naj bi bili modernejši vlaki varnejši. Če vas starši niso naučili, da na vlaku ne rinite glave skozi okno, in je potem družba morala najprej na okna namestiti nalepke, ki opozarjajo »da je to nevarno«, in ker niti to ni zaleglo, bomo pač brez oken. Logika današnje družbe, ki vam napiše na etiketo, da mačka ni priporočljivo dajati v mikrovalovno pečico. Ali v pomivalni stroj.

Vprašanje pri teh novih vlakih je tudi, ali je potrebno, da vsako postajališče tako glasno naznanijo, ko je tudi na digitalnih prikazovalnikih napisano ime naslednje postaje. In še zadnja kritika teh modernih vlakov: ne vem, če so zares potrebne tako močne bele luči. Veliko prijaznejše bi bilo, če ne bi bilo tako sterilno belo, sploh če je zunaj še svetlo, zelo sončno in je torej kombinacija obeh svetlob moteča za oči.

Zanimivost, ki sem jo opazila v Sloveniji, je, da nihče ne vstopi v prvi razred. Ta skoraj vedno sameva. Seveda je potrebno doplačati in če potuješ vsakodnevno, to niso več nizki zneski, pa vendar menim, da ni vprašanje o višini doplačila, ampak dejstvu, da tisti, ki bi si to lahko privoščil v Sloveniji, ne potuje z vlakom. V tujini temu ni tako – po večini evropskih držav sem že potovala z vlaki na razdaljah več kot eno uro in prvi razred je skoraj vedno kar močno zaseden. V tujini imaš poleg prvega razreda še eno čudovito možnost in to je tihi vagon, v katerem se ne govori. Uživaš v tišini – in veliko ljudi tudi bere! No, pa še vagon s hrano in pijačo imaš, kar se pa na daljši vožnji sploh spodobi in tudi to da potovanju z vlakom tisti pravi čar.

Moje naslednje presenečenje je bilo stanje jeseniške železniške postaje. Že dolgo nisem bila tam in ker sem tokrat res gledala skozi oči turista, mi stanje sploh ni bilo všeč. Postaja je dotrajana in pa predvsem zanemarjena. Pa ne misliti, da je stanje slabo zgolj v Sloveniji. Tudi v tujini sem bila že na postajah, ki so tako zanemarjene, da te je strah se prijeti česar koli. Ne verjamem, da je vprašanje denarja in starosti, temveč predvsem ohranjanja nečesa, kar je pri nas nekje zamrlo. Saj veste, enako je s stanovanji in hišami: nekateri imajo starejše objekte, pa tudi avtomobile, toda ker za njih lepo skrbijo, so ti lepši kot marsikateri novejši. Žal smo nekje v tem hitrem modernem svetu izgubili to vrednoto, da cenimo skupno lastnino in za njo skrbimo. Tako paradoksalno kot čiščenje snega – včasih je vsak lastnik, naj bo zasebno stanovanje ali poslovni objekt, poskrbel, da je bilo očiščeno. Danes smo zaradi razdelitve dela to prenesli na komunalne službe in želimo poceni storitev, ki pa očitno ni več tako kakovostna kot je bilo nekdaj, ko je vsak poskrbel za svoj vrtiček. Vendar se vrnimo nazaj na vlak, naj pa še dodam dobro novico, da naj bi se železniška postaja na Jesenicah prenavljala.

Vlak, ki vozi na Bohinjski progi, ni bil ta sodoben vlak. Bil je star in glasen, tudi kar umazan. So pa okna, ki jih lahko premakneš in se nadihaš zraka. Proga je bila sicer po letu 1960 obnovljena, vendar do danes še ni elektrificirana. Vlak, ki vozi po tej progi, mora imeti močne motorje, saj se vmes proga povzpne kar dosti višje. Sama proga je res neverjetna, sploh če pomislimo, da je bila grajena več kot sto let nazaj! Na poti vidiš Blejsko jezero in popelješ se po čudoviti pokrajini proti Bohinju. A ne misliti, da vlak pripelje do Bohinja – pripelje namreč do Bohinjske Bistrice, potem se sprehodite do avtobusne postaje v centru (10 minut hoje; saj avtobusi na železniški postaji ne vozijo tja, kamor bi želel, temveč obstajajo zgolj neke Ski variante) in se podate na avtobus, ki vas odpelje do Ribčevega Laza, križišča za na Vogel ali pa direktno v Ukanc. Vozijo tudi taksisti, vendar na Uber pozabite (naročite že lahko, vendar taksistov ni). Če želite lažjo možnost, pelje avtobus iz Ukanca direktno do Ljubljane, toda v tem ni nobene romantike, niti udobja. Vlak pa naj bi ga predstavljal. Naj bi.

Spomnim se starejših vlakov, ki so imeli svoje kupeje. Slednji so nudili zasebnost. Sedaj pa očitno tega ni več na teh modernejših vlakih, ki jih kupujemo in dajemo v uporabo. Kot vse ostalo, funkcionalnost ima povsod prednost. Pred vsem drugim, sploh videzom. Funkcionalnost v navezavi na finance seveda! In tako nas v duhu masovnega potrošništva in kapitalizma natlačijo kot živino v en velik vagon, nam onemogočijo dostop do direktnega kisika in paradoksalno potem izkoristijo to stanje, da nam podajo omejitve in torej izkoristijo razloge, ki sicer sploh ne bi nujno obstajali, da nam prodajo maske in cepiva.

In kot sem dejala v uvodu, naj dodam še aktualno stanje vezano na lansko kolumno – hotel Zlatorog se po enem letu še vedno ne gradi. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov se je po predlogu Državnega tožilstva pritožil na sodbo, ki bi končno omogočila gradnjo (https://www.delo.si/novice/slovenija/brez-zemljisc-ni-hotela-drzava-ustavila-30-milijonsko-nalozbo-v-bohinju). Tisti sklad, ki se ni zavedal, da je zemljišče njegovo. Tisti sklad, ki očitno ni želel sprejeti ponudbe investitorja, ko je želel to plačati, čeprav je območje kupil v prepričanju, da je to že odkupil. Še vedno se torej ne gradi in ni jasno, kdaj se bo. Se zavedamo, kaj izgubljamo s tem za slovenski turizem na najvišjem nivoju? Še vedno pa je aktualno tudi vprašanje, ki sem ga zastavila lansko leto: koliko smo Slovenci (več) potovali po Sloveniji?

Bohinjska proga se bo prenovila, modernizirala, tudi železniške postaje naj bi se posodobile. Vendar je tudi to zastalo (https://www.metropolitan.si/promet/nadgradnja-proga-bohinj-zeleznice-vlak-slovenija/). Predvsem pa nič ni govora o vlaku direktno do Bohinja. Kar je v omenjenem prispevku omenjeno, je, da slovenske turistične organizacije močno vlagajo v promocijo slovenskega turizma in posledično tudi obljubljajo veliko. In to v duhu nekega butičnega, zelenega, ne masovnega in cenenega. Na koncu pa se vse konča pri slabi slovenski infrastukturi.

In naj zaključim: pri gradnji Bohinjske proge Jesenice–Trst je sodelovalo skoraj 15.000 delavcev, ki so zgradili 28 predorov v skupni dolžini več kot 16 km, pet galerij ter kar 65 mostov, med katerimi je najbolj znan solkanski most z največjim (85 m) kamnitim lokom na svetu. Proga je spremenila kraje in življenje ljudi na tej poti ter v bližnji okolici. Si predstavljamo, da bi bila proga vse do Bohinja? Do Ukanca, na koncu sveta? Kajti dejstvo ostaja, da kljub vsem izzivom na poti, vsem neprijetnostim, je bilo popotovanje zabavno. Veliko bolj kot bi bilo v avtu ali na avtobusu. Vlak je navsezadnje le vlak. In z njim je čudovito potovati. Ko bi torej le lahko šla iz Ljubljane direktno do Bohinja, četudi prestopim, v prijetnem vlaku in družbi prijetnih ljudi, ki bi se znali obnašati v množici.

Torej ja – pojdite na pot! Poleti je bojda velika gneča, januarja pa kar mirno. Zapeljite se ne le do Bohinjske Bistrice, temveč kar navzdol do Nove Gorice. In privoščite si tisto doplačilo za prvi razred. Življenje je kratko, bogastvo pa je v mini užitkih …

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Zakaj bi šel z vlakom do Bohinja? #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.