Zadnji aplavz Marinku Colnagu: Umrl ustanovni član Novih fosilov

1 day ago 11

ARTICLE AD

Smrt Marinka Colnaga, soustanovitelja skupine Novi fosili, je globoko pretresla glasbeno skupnost in generacije poslušalcev, ki so rasli ob njihovih pesmih. Njegov prispevek k hrvaški popularni glasbi je neizbrisen, njegova zapuščina pa bo živela naprej v refrenih, ki jih vsi poznamo na pamet.

Ne le basist. Bil je duša benda.

ZAGREB – Umrl je Marinko Colnago. Basist. Ustanovni član skupine Novi fosili. In – kar ni zapisano v naslovih – človek, brez katerega zasedba ne bi nikoli bila to, kar je bila. Star je bil 82 let. Po kratki, a hudi bolezni je za vedno odšel. Novico so sporočili člani skupine sami – na Facebooku. Kratek, a ganljiv zapis: „Dragi naši, z veliko žalostjo sporočamo, da nas je zapustil naš dobri duh Fosilov, naš dragi Marinko. Neskončno ga bomo pogrešali. Marinko, za vedno si v naših srcih.“

In to ni bila le uradna objava. To je bilo slovo, ki je prišlo iz srca – od ljudi, ki so z njim preživeli desetletja na odrih, v zaodrjih, na turnejah, v sobah z razglašenimi klaviaturami in praznimi krožniki.

Kot poroča Jutarnji list, je Colnago zadnja leta živel bolj umirjeno. A vezi z glasbo ni nikoli prekinil. In z ljudmi tudi ne.

Kako se je vse začelo

Leto 1969. Jugoslavija – država kontrastov. Po eni strani industrijski bum, po drugi protesti mladih in kulturna fermentacija. V Zagrebu pa nastane zasedba Novi fosili. Ustanovita jo dva prijatelja: Marinko Colnago in bobnar Slobodan Momčilović.

Sprva čista moška zasedba. Igrali so, kar se je takrat igralo – pop, malo rocka, včasih celo nekaj funkyja, kolikor si ga kdo upal. A pravi preobrat pride šele sedem let pozneje. Leta 1976 se jim pridruži Đurđica Miličević (kasneje Barlović), kar – če vprašate kogarkoli iz tiste generacije – ni bil zgolj vokalni preboj. To je bil začetek zvočne prepoznavnosti Fosilov.

Sledil je prihod Rajka Dujmića. Človeka za klaviature. In melodije. In potem še Vladimir Kočiš Zec, ki je bil Colnagu več kot le soigralec. Bil mu je prijatelj. Zaveznik. In – kot je sam zapisal v soboto na Facebooku – duhovni brat: „Dragi Marinko, od leta 1977 sva skupaj delila slabo in dobro. V mojem življenju si pustil neizbrisen pečat. Hvala, prijatelj.“

Zlata doba: vse je dišalo po uspehu

Pozna sedemdeseta. Začetek osemdesetih. Če si bil takrat otrok v Sloveniji ali na Hrvaškem – nisi ušel. Fosili so bili povsod. Radio. Televizija. Kasete v avtomobilih. In tisti refreni, ki so jih ljudje znali na pamet: Za dobra stara vremena, Reci mi tiho, tiho, Najdraže moje, Košulja plava, Milena generacijo, Diridonda…

Ni šlo zgolj za popularnost. Bil je občutek – nostalgije in topline. In Marinkov bas? Vedno tam. Nevsiljiv. A temeljit. Kot utrip srca. Kot sidro. Skupina je imela formulo. A ni bila plastična. Bila je človeška.

Leta 1983 pride še en pomemben premik. Đurđico zamenja Sanja Doležal. In spomini kar dežujejo. V enem svojih intervjujev – poroča Slobodna Dalmacija – je o prvem nastopu dejala: „Bil je koncert v Mariboru. Bila sem prestrašena, fanta sta igrala ‘Plava košulja’, jaz pa pela ‘Šuti moj dječače plavi’. Bila sem totalno brez izkušenj, a sta me rešila s svojo profesionalnostjo.“

In še nekdo stopi na oder – Nenad Šarić. Nov ritem. Nov veter v jadra.

1991 – tišina. A ne za vedno.

Vojna. Razpad Jugoslavije. Novi fosili ne razpadejo – preprosto se ustavijo. Kot mnogi. Vihar zgodovine odpihne celo generacijo glasbenikov. A pesmi? Te ne gredo nikamor.

In potem – 2005. Colnago, Kočiš Zec in Doležal se ponovno zberejo. Najprej le nekaj nastopov. Potem več. Slovenska publika jih hitro sprejme nazaj. Tako kot nekoč. Ljudje so peli z njimi. Na koncertih. V avtu. V kuhinji. Povsod.

Vrhunec? Arena Zagreb, november 2023. Poslovilni koncert. Razprodano. Tisoči glasov. Solze. Smeh. In tisto nekaj v zraku, kar ne znaš opisat.

„Ko sem pogledala v dvorano in videla tisoče ljudi, ki pojejo z nami, sem vedela, da je bilo vse vredno,“ je po koncertu dejala Doležal (vir: Večernji list).

Kdo je bil Marinko Colnago?

Rojen 1942. Glasba ga je našla zgodaj. In ni ga več pustila. Bil je basist, a ni igral samo tonov. Igral je prostor med njimi. Tisti subtilni, a mogočni element, ki določa, ali komad ‘diha’ ali ne.

Njegov slog je bil ritmičen – a hkrati mehak. Melodičen, pa vendarle v službi celote. Nikoli zvezdniški. Vedno za bend.

Kot je za HRT povedala Sanja Doležal: „Bil je človek srca. Nikoli v ospredju, a vedno prisoten, vedno tisti, ki drži vse skupaj.“

Odhod, ki reže globlje

Smrt Colnaga ni zgolj novica v medijih. Je opomnik. Da čas ne čaka. Da gredo – eden za drugim – tisti, ki so bili kulisa naših življenj. Ko odide glasbenik, ki si ga poslušal kot otrok, ne gre samo on. Gre tudi del tebe.

A ostaja veliko. Pesmi. Posnetki. Koncerti. In spomini. Ko danes v avtu po radiu slišimo Najdraže moje – ni to samo komad. To so čustva. To je večer, ko si plesal v dnevni sobi, čeprav si imel le šest let.