»Za tako dolgo kariero na Barcolani je bila potrebna sreča«

Med več kot 1700 prijavljenimi jadrnicami bo tudi skoraj enajstmetrski Intrepid, na njej pa Dino Stefani, Škedenjc, ki ni zamudil niti ene Barcolane. Za njim je torej že 56 izdaj, prve Barcolane pa se je udeležil kot najstnik. Od takrat naprej je bila druga oktobrska nedelja vedno rezervirana za ta dogodek. 72-letni ljubitelj morja vztraja pri načelu, da je pomembno sodelovati in da je pomembno reči »bil sem na Barcolani«. Z veteranom smo poklepetali o nastanku Barcolane in o njegovi navezanosti na regato, ki so si jo zamislili skromni jadralni navdušenci, ki si niti v visoko letečih sanjah niso predstavljali, da bo njihova regata za Jesenski pokal postala najmnožičnejša regata na svetu.

Gospod Stefani, kakšni spomini vas vežejo na prvo Barcolano?

Čudoviti. Še živo se spominjam leta 1968, ko je bil klub SVBG ustanovljen. To so bili turbulentni časi, a ljudje so bili polni idej. Vse skupaj se je začelo dogajati že leto prej, ko sem kot 14-letni mladenič začel obiskovati barkovljanski portič, v katerem so bile takrat štiri barke, njihovi lastniki pa so bili izredno motivirani, a so imeli strahospoštovanje do že obstoječih jadralnih klubov. Dostop do teh je bil za barkovljansko druščino skoraj nemogoč. Zato so si rekli, zakaj ne bi ustanovili lastnega kluba. V gostilni Miramare se je začela pisati zgodovina, v skupini sta bila tudi moja starša, ki sta imela takrat trgovino na Kolonkovcu. Leta 1969 nam je uspelo organizirati prvo Barcolano, čeprav na začetku sploh nismo vedeli, kako bi vse skupaj moralo potekati.

Kako so na vas gledali drugi jadralni klubi?

Naše navdušenje jim je bilo zelo všeč, zato so nam pomagali. Tudi zato, ker je bila naša regata drugačna od drugih.

V čem se je razlikovala?

V tem, da je bila namenjena vsem barkam. Drugi klubi so prirejali regate za določene tipe jadrnic. Pri nas pa je veljalo geslo Kdor prej pride, zmaga. In že na prvi regati je sodelovalo 50 bark. Jaz sem bil na jadrnici Andromeda Glauca Roncellija, dve leti kasneje sta moja starša kupila jadrnico in začeli smo tekmovati z njo. Vmes sem sicer gostoval na kakšni drugi jadrnici, leta 1974 sem tako bil na zmagovalni jadrnici Kaiten Giannija Zalukarja.

Kaj je potrebno za tako dolgo kariero na Barcolani?

Vsekakor obilo sreče. Vsa ta leta sem bil zdrav in sem se lahko vedno udeležil regate za Jesenski pokal. Te nikoli nisem želel zamuditi tudi zato, ker sta bila moja starša med ustanovitelji in iz moralnega čuta sem jima dolgoval stalno udeležbo.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.