Za odločitve so bile krive tudi emocije

Pri oblikovanju zgodovinske zavesti in interpretaciji preteklosti so neposredna pričevanja tistih, ki so prelomne dogodke prejšnjega stoletja doživeli na svoji koži, predragocena. Predvsem na nekoč enotnem območju, kjer je meja dejansko razdelila, med drugim, tudi zgodovinski spomin.

Tako bi lahko povzeli sporočilo srečanja Poročevalci spomina, ki je v četrtek potekal v Trgovskem domu v Gorici v organizaciji NŠK in Cankarjevega doma ter v sodelovanju s Fundacijo Dorče Sardoč in revijo Isonzo–Soča, katere novo številko so tudi razdelili med udeleženci. Gosta sta bila Kaja Širok, zgodovinarka in nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki se je v svojem raziskovalnem delu osredotočila predvsem na kolektivni spomin, dediščino in vizualizacijo zgodovine 20. stoletja, ter Alessandro Cattunar, zgodovinar, ki se ukvarja z vprašanji spomina, identitete in zgodovine na obmejnih območjih.

»Protagonist enega najbolj težkih intervjujev, ki sem jih opravila, je bil moški, ki je bil star 18 let, ko je bilo sklenjeno premirje, in je kasneje tudi postal častnik jugoslovanske vojske. Pripovedoval mi je, kako se je kot mlad vojak vračal proti domu s prijateljem, ki se ni hotel ločiti od svojih vojaških škornjev. Ko so škornje zagledali Nemci, so ga prijeli in odpeljali, on pa ga ni nikdar več videl. Izbira, da je postal partizan, mu je zaznamovala celo življenje. Njegovi odločitvi pa niso botrovala ideološka stališča, temveč želja, da bi ostal s svojimi prijatelji. Gre za obdobje, ki ga danes obravnavamo le s političnim pogledom, ne zavedamo se, da je tedaj veliko izbir slonelo na emotivnosti,« je dejala zgodovinarka.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku