Za isto mizo 2026: Prvo regijsko srečanje o lokalni hrani in prehranski varnosti

Kako zagotoviti, da bo na krožnikih otrok v vrtcih in šolah več lokalno pridelane, sezonske in kakovostne hrane? Kaj pri tem ovira pridelovalce, organizatorje prehrane in javne zavode? In zakaj je pomembno, da otroci ohranijo stik z zemljo ter spoznajo okuse domače hrane? To so bila osrednja vprašanja prvega regijskega srečanja projekta Naravno*st do otrok, ki ga je organizirala Zadruga Jarina. Dogodek z naslovom »Od njive do mize, skupaj« je za isto mizo povezal predstavnike države, lokalnih skupnosti, izobraževalnih ustanov, kmetovalce in strokovnjake s področja prehrane.

Srečanje je pokazalo, da zanimanje za lokalno pridelano hrano obstaja, prav tako imamo v Sloveniji znanje, kakovostne pridelovalce in številne dobre prakse. Kljub temu pa pot od domače njive do krožnika v šoli ali vrtcu še zdaleč ni preprosta. Javna naročila, birokratske zahteve, cenovne omejitve, logistika in nezadostne količine pridelkov so le nekatere izmed ovir, s katerimi se vsakodnevno srečujejo vsi, ki želijo otrokom ponuditi več domače hrane.

Foto: Matej Povše

Lokalna hrana med javnimi naročili in resničnimi potrebami

Na okrogli mizi so sodelovali Velislav Žvipelj, državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, mag. Renata Kosec, županja Občine Domžale, Roman Brunšek, ravnatelj Osnovne šole Škofljica, Maruška Markovčič z Oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana, Leopold Miš z Ekološke kmetije Miš, naravovarstvenik in svobodni raziskovalec Anton Komat ter Aleksandra Koprivnikar iz Zadruge Jarina.

Prav slednja je opozorila na eno največjih težav pri vključevanju lokalnih živil v javne ustanove – sistem javnega naročanja. Organizatorji šolske prehrane so pri izbiri dobaviteljev omejeni s cenami in razpisnimi pogoji, zaradi česar kakovostna lokalna živila pogosto težko konkurirajo ponudbi velikih dobaviteljev.

V okviru projekta Naravno*st do otrok, ki poteka med letoma 2025 in 2029, zato razvijajo aplikacijo za elektronsko naročanje živil, s katero želijo olajšati povezovanje pridelovalcev in javnih zavodov. Toda kot je poudarila Koprivnikar, tehnologija ne more nadomestiti osebnega stika.

Za uspešno sodelovanje ostajata ključna medsebojno zaupanje in neposredna komunikacija med tistimi, ki hrano pridelujejo, ter tistimi, ki odločajo o njenem nakupu.

Zadruga Jarina pri tem ne skrbi zgolj za povezovanje ponudnikov in kupcev, temveč išče tudi načine za zmanjševanje prehranskih izgub. Od lokalnih pridelovalcev odkupuje viške pridelkov, ki jih s postopkom liofilizacije predelajo v suho zelenjavno osnovo. Tako lahko kakovostna lokalna zelenjava dobi novo uporabno vrednost in daljšo obstojnost.

Vse se začne v družini

Domžalska županja mag. Renata Kosec je v razpravi poudarila, da ima lokalna skupnost pomembno vlogo pri ustvarjanju pogojev za razvoj samooskrbe, vendar se odnos do domače hrane začne oblikovati že v družini.

Izpostavila je pomen skupnih obiskov tržnice, kjer lahko otroci spoznavajo lokalne pridelovalce, sezonsko ponudbo in izvor hrane. Občina Domžale ima tržni prostor, na katerem je na voljo ponudba lokalnih pridelovalcev, takšne možnosti pa je treba po njenem mnenju še bolj približati občanom.

Spomnila je tudi na participativni proračun »Na plan z idejo«, prek katerega lahko občani predlagajo projekte in pobude, ki prispevajo h kakovosti življenja v lokalni skupnosti.

Posebno pozornost je namenila ohranjanju kmetijskih zemljišč. Poudarila je, da Občina Domžale nasprotuje spremembam namembnosti, ki bi pomenile izgubo rodovitne zemlje. Brez kakovostnih kmetijskih površin namreč tudi dolgoročna lokalna samooskrba nima prihodnosti.

Kot primera dobrih praks je pohvalila urbane vrtičke pod staro češnjo in semensko knjižnico, ki spodbujata pridelavo lastne hrane, ohranjanje semen ter prenos znanja med generacijami.

Šole si želijo domače hrane, vendar se soočajo s številnimi omejitvami

Na težave iz vsakodnevne prakse je opozoril Roman Brunšek, ravnatelj Osnovne šole Škofljica. Organizatorji šolske prehrane so po njegovih besedah obremenjeni s številnimi administrativnimi in birokratskimi postopki, ki jim jemljejo čas, potreben za vsebinsko načrtovanje kakovostnih obrokov.

Pri vključevanju lokalnih pridelovalcev se pojavlja tudi vprašanje količin. Manjše kmetije so izjemno pomembne, saj zagotavljajo pestrost ponudbe, vendar pogosto ne morejo zagotoviti dovolj velikih količin posameznih živil za potrebe šol.

Ob tem je opozoril še na vpliv otrokovega odnosa do hrane. Včasih je dovolj že negativna pripomba, da določena jed ni dobra, pa se takšno mnenje hitro razširi med učenci. Zato je pomembno sistematično ozaveščanje otrok, njihovo vključevanje in postopno navajanje na domače, sezonske okuse.

Omenil je tudi stroga pravila glede prinašanja hrane od doma v šolske prostore, predvsem zaradi varovanja otrok z alergijami.

Kot eno ključnih nalog je izpostavil ohranjanje neposrednega stika otrok z zemljo. Otroci morajo razumeti, od kod prihaja hrana, kako raste in koliko dela je potrebnega, da pride na krožnik.

Država mora ustvariti boljše pogoje za lokalne dobavitelje

Velislav Žvipelj, državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je poudaril, da mora pridelava hrane v družbi ponovno postati pomembna vrednota.

Opozoril je na potrebo po večji podpori organizatorjem prehrane, ki so pri svojem delu omejeni z zahtevami javnega naročanja. Trenutni sistem po njegovih besedah ne omogoča zadostne cenovne prilagodljivosti, kar predstavlja težavo tako za javne zavode kot za lokalne ponudnike.

Pomembno vlogo pri povezovanju imajo zadruge, vendar se tudi te srečujejo z logističnimi izzivi. Med večjimi težavami sta skladiščenje pridelkov in zbiranje posameznih sestavin od različnih pridelovalcev.

Če želimo povečati delež lokalne hrane v javnih ustanovah, bo treba poenostaviti postopke in vzpostaviti učinkovitejše podporne sisteme.

Ljubljana s številnimi ukrepi spodbuja samooskrbo

Zanimiv pogled na razvoj lokalne samooskrbe je predstavila Maruška Markovčič z Oddelka za varstvo okolja Mestne občine Ljubljana.

Na območju Ljubljane deluje približno 820 kmetij, samooskrba z zelenjavo pa dosega okoli 23 odstotkov. Ti podatki kažejo, da ima tudi prestolnica pomembno kmetijsko zaledje, vendar je za njegov obstoj nujno ohranjanje kmetij in kmetijskih zemljišč.

Mestna občina Ljubljana si prizadeva povezovati pridelovalce z meščani, gostinci in javnimi ustanovami. Obenem prebivalce spodbuja k lastni pridelavi hrane. V mestu je na voljo približno 1.100 vrtičkov, kjer lahko občani pridelujejo zelenjavo za svoje potrebe.

Razvijajo tudi turistično ponudbo ljubljanskega podeželja, kjer deluje pet turističnih kmetij, ter vzpostavljajo povezave med lokalnimi pridelovalci in gostinci.

Pomemben del aktivnosti predstavljajo subvencije, izobraževanje in povezovanje različnih deležnikov. Posebno pozornost namenjajo tudi otrokom, med drugim z izobraževalnimi poligoni in šolskimi vrtovi.

Markovčič je predstavila še zanimiv nov pristop, pri katerem želijo s pomočjo staršev šolske jedilnike prenesti tudi v domače kuhinje. Tako bi lahko otroci jedi, ki jih spoznavajo v šoli, uživali tudi doma, s čimer bi se krepile zdrave prehranske navade celotnih družin.

Lokalni pridelovalci potrebujejo zanesljive kupce

Svoje izkušnje je predstavil tudi Leopold Miš z Ekološke kmetije Miš, kjer imajo pet hektarjev sadovnjakov in hektar površin, namenjenih pridelavi špargljev.

Pri svojem delu se povezuje tudi z drugimi ekološkimi pridelovalci, saj lahko skupaj ponudijo širši izbor lokalnih živil.

Za njegovo kmetijo je zadruga pomemben vezni člen, ki omogoča dostop do vrtcev in šol. Posamezen kmet namreč težko samostojno zagotavlja vse pogoje, ki jih zahtevajo javni zavodi.

Miš je opozoril na občuten upad naročil iz šol, kar za lokalne pridelovalce predstavlja dodatno negotovost. Po njegovem mnenju bi bilo treba zakonodajo poenostaviti in ustvariti pogoje, ki bi omogočali večjo vključitev domačih kmetij v oskrbo javnih ustanov.

Hrane ne smemo izbirati samo z očmi

Razpravi je širši pogled na odnos družbe do hrane dodal Anton Komat, ki je opozoril na povezanost prehrane, zdravja in okolja. Spomnil je tudi na znano misel, pripisano Hipokratu, naj bo hrana naše zdravilo.

Komat je poudaril pomen sveže, žive in sezonsko pridelane hrane ter opozoril, da smo v Sloveniji po številu velikih trgovin na prebivalca v samem vrhu, medtem ko se obseg kmetijskih zemljišč zmanjšuje.

Dotaknil se je tudi zadružništva, ki ima v slovenskem prostoru dolgo in bogato tradicijo, vendar ima beseda zadruga danes pri delu javnosti še vedno negativen prizvok.

Posebej je opozoril, da potrošniki hrano prepogosto izbiramo predvsem na podlagi videza. Po njegovem mnenju bi morali več pozornosti nameniti vonju, okusu, svežini in načinu pridelave.

Izpostavil je tudi, da je ekološko pridelana hrana dolgoročno najcenejša, če pri njeni vrednosti upoštevamo še okoljske in družbene stroške, ki nastajajo zaradi netrajnostnih načinov pridelave.

Od besed k dejanjem: Devet javnih zavodov sklenilo pogodbe z lokalnimi pridelovalci

Srečanje ni ostalo zgolj pri razpravi o izzivih lokalne samooskrbe. Pomemben del dogodka je bil namenjen tudi konkretnemu povezovanju javnih zavodov in lokalnih pridelovalcev. Devet javnih zavodov, med njimi osem osnovnih šol in en vrtec, je sklenilo skupno 21 pogodb o dobavi lokalno pridelanih živil. Pogodbe zajemajo širok nabor izdelkov, od ekološkega sadja in zelenjave do mlečnih izdelkov, medu, jajc, oreščkov in drugih domačih dobrot.

Med podpisniki so bili: