»Z vrnitvijo Carpaccievega dela ne prikrajšamo nikogar, oboji pridobimo«

Z vračanjem slike beneškega renesančnega mojstra Vittoreja Carpaccia Marija z Detetom na prestolu in s svetniki v cerkev minoritskega samostana v Piranu, do česar je prišlo v četrtek, 4. septembra, se ne krni nikogar, tako Slovenija kot Italija pa bosta od tega pridobila, še zlasti, ker se slika vrača v dvojezični, dvokulturni in dvonacionalni prostor, kjer sobivajo Slovenci in Italijani.

Tako meni Tomaž Kunstelj, slovenski diplomat, nekdanji veleposlanik v Italiji in pri Sv. sedežu, ki je bil med tistimi, ki so odigrali ključno vlogo pri izpeljavi postopka vračanja Carpaccieve umetnine iz Padove v piransko cerkev, za katero je bila tudi ustvarjena. Kunstelj je hkrati vodja medresorske skupine za vračanje umetnin in arhivskega gradiva iz Italije pri slovenski vladi in hkrati vladni pooblaščenec za vračanje.

V pogovoru za Primorski dnevnik, ki je stekel po svečanem sprejemu Carpaccieve slike v minoritskem samostanu, je Kunstelj pojasnil, kaj je bilo potrebno premostiti, da se slika, ki je last minoritskega reda, a glede zapuščanja italijanskega državnega ozemlja podvržena dovoljenju italijanskega ministrstva za kulturo, lahko vrne domov. Ključna je bila pri tem vzpostavitev nekega zaupanja, zadnje ovire pa so padle v zadnjih dneh letošnjega julija. V Italiji je vsekakor nekaj manj kot sto umetnin, za katere si Slovenija prizadeva, da bi bile vrnjene, veliko jih je shranjenih tudi v Trstu, tako da bo proces vračanja prav gotovo še trajal, pravi izkušeni slovenski diplomat.

Carpaccieva Marija z Detetom na prestolu in s svetniki je spet doma. Smatrate to tudi kot oseben uspeh, poleg tega, da je uspeh države Slovenije in čezmejne skupnosti?

Prav gotovo sem lahko vesel, ker je trdo delo zadnjih let obrodilo sadove. Vendar dobro veste, da je diplomatsko delo velikokrat skrito, ni na očeh, ne vidi se vedno, je pa seveda tak trenutek posebej vesel, še zlasti, če se ga veselijo oboji: tukaj prisotni italijanski sodržavljani v Republiki Sloveniji in pa seveda Pirančanke in Pirančani.

Slika se je vrnila dejansko v okviru istega cerkvenega reda, se pravi minoritov. Omenili pa ste tiho diplomatsko delo. Kaj je bilo treba premostiti, kje so bile morebitne ovire?

Glejte, ključno za vrnitev ni bilo samo, da je bila ta umetnina že v posesti minoritskega reda v Italiji, ampak je bilo ključno ministrstvo za kulturo, ki je pristojno za izdajo dovoljenj za prenos umetnin znotraj, še zlasti pa izven italijanske države. Za spremembo stališča na tem ministrstvu pa je ključno vzpostaviti neko zaupanje in ko so vsi deležniki v tem procesu bili pozitivni do vračanja, ko se je pozitivno izrazil tudi Sveti sedež, ki praviloma o tem v prejšnjih desetletjih ni imel mnenja, potem mislim, da so dozorele razmere, katerim so zelo pomemben drobec dodali naši kolegi strokovnjaki v konservatorskem in restavratorskem centru. Tako je v resnici prišlo do sozvočja, da smo vsi govorili isti jezik, še zlasti pa, da s to umetnino ne krnimo nikogar in da oboji iz tega procesa pridobimo, še zlasti, ker gre za vrnitev slike v dvojezični, dvokulturni, dvonacionalni prostor, kjer sobivajo Slovenci in Italijani. S tem je ta prostor dobil tisti manjkajoči del tudi italijanske, beneške identitete in šele s kompletno podobo ta prostor zasije v popolni luči.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.