Z odločbo ustavnega sodišča do nadomestila za invalidnost tudi nezaposljive osebe z dolgotrajno duševno motnjo

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je del 3. člena zakona o socialnem vključevanju invalidov v neskladju z ustavo. Do odprave neustavnosti imajo pravici do statusa invalida in do nadomestila za invalidnost tudi osebe z dolgotrajno duševno motnjo s statusom invalida po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji, ki so nezaposljive.

Pravice oseb z invalidnostjo ureja več predpisov. Osebe z invalidnostjo namreč niso enovita skupina, saj med posameznimi skupinami oseb z invalidnostjo obstajajo razlike. Zakon o socialnem vključevanju invalidov ureja pravice in postopek pridobitve statusa invalida osebam s trajnimi prirojenimi ali pridobljenimi okvarami, ki se zaradi invalidnosti ne morejo socialno vključevati v skupnost brez nudenja storitev socialnega vključevanja in ne morejo samostojno opravljati večine ali vseh življenjskih potreb ter si zagotavljati sredstev za preživljanje, pravico do denarnih prejemkov in možnosti, ki jim jih zagotavlja država za njihovo enakovredno vključevanje v družbo. V odstavku, za katerega je ustavno sodišče ugotovilo, da je neustaven, pa opredeljuje, katere skupine lahko pridobijo status invalida po tem zakonu. To so polnoletne osebe z zmernimi, težjimi ali težkimi motnjami v duševnem razvoju, z avtističnimi motnjami, ki imajo tako hudo obliko neprilagojenega vedenja, da jim onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, gluhoslepi z najmanj 50-odstotno izgubo sluha in prvo do vključno peto kategorijo slepote in slabovidnosti, z zmerno do hudo možgansko poškodbo ali okvaro in najtežje gibalno ovirane osebe, ki se zaradi invalidnosti ne morejo same vključevati v družbo in si zagotavljati socialne varnosti. Ta definicija torej ne zajema oseb z dolgotrajno duševno motnjo, ki pa lahko dobijo status invalida po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Ustavno sodišče meni, da je skupina oseb s statusom invalida po tem zakonu, za katere je ugotovljeno, da so nezaposljive, in ki tudi nimajo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v enakem položaju, kot so osebe z invalidnostjo po zakonu o socialnem vključevanju invalidov, ko gre za dolžnost države, da jim zagotavlja materialno varnost. A zakon o socialnovarstvenih prejemkih med enimi in drugimi ločuje. Prvim je materialna varnost v obliki socialnovarstvenih prejemkov zagotovljena v odvisnosti od njihovega materialnega položaja, drugim pa ne glede na njihovo premoženjsko stanje oziroma ne glede na premoženjsko stanje njihove družine. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da je prvi odstavek 3. člena zakona o socialnem vključevanju invalidov v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave. Ustavno sodišče je zakonodajalcu naložilo odpravo neustavnosti v enem letu. Da bi bila v času do odprave neustavnosti zagotovljena enaka obravnava oseb z dolgotrajno duševno motnjo s statusom invalida po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in so nezaposljive in nimajo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa je ustavno sodišče odločilo, da so do spremembe zakonodaje te osebe upravičene do statusa invalida po zakonu o socialnem vključevanju invalidov in do pravice do nadomestila za invalidnost iz 5. člena tega zakona. Ustavno sodišče je primer obravnavalo na zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča. To je namreč obravnavalo primer tožnika, ki se mu je duševna motnja (paranoidna shizofrenija) pojavila v času rednega šolanja, pred dopolnitvijo 26. leta in tudi zato ni upravičen do statusa delovnega invalida oziroma pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prav tako mu je zavod za zaposlovanje izdal odločbo, da je nezaposljiv. Status invalida pa mu je bil priznan po zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji. A je predlagatelj menil, da tudi dolgotrajna duševna motnja, tako kot zdravstvena stanja, določena v 3. členu zakona o socialnem vključevanju invalidov, vpliva na zmožnost osebe zagotavljati si sredstva za preživetje. Čeprav je ustavno sodišče v tej zadevi obravnavalo le vprašanje zagotavljanja enake ravni materialne varnosti za osebe z dolgotrajnimi duševnimi motnjami, pa “pri obravnavi zadeve ni moglo spregledati, da lahko obstajajo še druge osebe z invalidnostjo, katerih položaji so v bistvenem enaki položajem oseb z invalidnostjo, obravnavanih s to odločbo”. To po navedbah ustavnih sodnikov izhaja tudi iz priporočil Varuha človekovih pravic in Zagovornika načela enakosti. Zato vlado in DZ poziva, “naj pri odpravi s to odločbo ugotovljene protiustavnosti na ustavnoskladen način uredita tudi položaj drugih oseb z invalidnostjo, ki so v bistvenem v enakih položajih kot osebe, obravnavane s to odločbo”. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Marko Starman in Rok Svetlič, ki sta podala tudi odklonilni ločeni mnenji.