Z motorjem na konec sveta – 16

3 hours ago 15

Roka puščave in prelaz Kristusa odrešenika

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik Pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v šestem so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine, v sedmem so vozili na marmorno goro, pokopališče lokomotiv in otok zastav, v osmem po Cesti smrti, v devetem so pohajali ob jezeru Titikaka, v desetem je bila na vrsti La Rinconada, mesto na vrhu sveta, v enajstem so se odpravili na mavrično goro, v dvanajstem so obiskali Machu Picchu, v trinajstem so vozili po Perujski cesti smrti, v štirinajstem so se odpravili do glavnega mesta Peruja Lime, v petnajstem so si ogledali linije Nasca, današnji pa nosi naslov Roka puščave in prelaz Kristusa odrešenika.

Hand of desert – Roka puščave

Iz obmorskega mesta Antofagaste smo se zjutraj odpeljali po Ruti 5 Panamerica v puščavo Atacama do betonske skulpture v obliki orjaške dlani leve roke, ki jo imenujejo Hand of desert, ali po naše Roka puščave. Ta je delo priznanega čilskega umetnika Maria Irarrzabala iz leta 1992 in simbolizira ranljivost človeštva. Nahaja se 1.100 m nad morjem in je visoka 11m ter dobro je vidna z glavne ceste, rute Panamerica. Bili smo zgodnji, takrat še ni bilo veliko obiskovalcev in smo si jo lahko v miru ogledali ter se poslikali. Res zanimiva zamisel in izvedba v opomin šibkosti človeštva. Drugo podobno, sestrsko skulpturo, prste desne roke, delo istega umetnika, je mogoče najti v Urugvaju, obe skupaj pa predstavljata roki matere narave, ki čuvata človeštvo.

Vožnjo smo nadaljevali ob čilski obali in po nekaj dneh vožnje smo na periferiji pred pristaniščem Valparaiso za več dni rezervirali kar celotno hišo. Imeli smo tri dni časovne rezerve, ki so bili zlata rezerva za nepredvidene dogodke na potovanju. Tako smo si privoščili boljšo nastanitev z bazenom in zunanjo kuhinjo, ki so jo kolegi znali dobro uporabljati. Dobro smo jedli in tudi kaj dobrega popili. Sam nisem veliko doprinesel h kulinariki, saj sem na področju kuhanja le na stopnji golega preživetja.

Na prelaz Internacional Los libertadores

Naslednji dan smo se zapeljali na mednarodni prelaz Internacional Los Libertadores na meji med Čilom in Argentino, ki s svojo višino nekaj čez 3 km nad morjem za tiste kraje res ni nek ekstrem, je pa bilo užitek peljati po kot kača zaviti cesti s 180 stopinjskimi ovinki in nekaj strmimi vzponi, po že od težkih tovornjakov precej zdelanem asfaltu. Na samem prelazu, ki je na nadmorski višini 3.200 m, se cesta poravna in prične se dobre 3 km dolg predor, ki pelje v Argentino, podobno kot naš predor Karavanke. Natančno na sredini tunela je državna meja, zgradbe državnih organov pa na vsaki strani tunela.

Prelaz Cristo Redentor de los Andes – prelaz Kristusa odrešenika

Pred tunelom smo zavili na makadam in pred nami je bilo še slabih devet kilometrov stare, zavite in slabo vzdrževane cesta na stari prelaz Cristo Redentor, tam gori je bil naš cilj. Vožnja po od dežja razriti cesti je bila zahtevna in tudi nevarna, nihče se ni želel polomiti pred odhodom domov. Med vožnjo so se prikazovali neverjetno lepi razgledi, da je bilo potrebno ustaviti in se naužiti te naravne lepote ter narediti kakšno fotko. Z dobro mero truda in tudi nekaj kapljic znoja smo se preko 65 serpentin pripeljali na 3.832 m visok prelaz.

Na vrhu prelaza, kjer je meja med Čilom in Argentino, stoji velik, štiritonski kip Kristusa odrešenika, ki so ga postavili leta 1904, v spomin na podpisan mirovni sporazum. Državi sta bili pred tem na robu vojne, s posredovanjem britanskega kralja in kot pravijo tam, tudi z božjo pomočjo, so se strasti umirile. Kip predstavlja trdno prijateljstvo obeh narodov, varuje mir, sčasoma pa je postal simbol miru na vsej celini. Ulit je iz brona starih vojaških topov, kar mu daje dodaten pomen, saj so na ta način zapečatili mir med dvema narodoma. Skulptura je impresivna, daje res posebno energijo temu kraju. Argentinci so ga razglasili za zgodovinski spomenik kulturne dediščine, njegova replika pa stoji tudi v Palači miru v Haagu.

Obiskovalci so prihajali z obeh držav, večinoma so se pripeljali z argentinske strani, ker je tam cesta do vrha precej krajša in v boljšem stanju. Tisti pravi avan-turisti z druge celine smo bili le mi, zato smo bili vseskozi tarča zvedavih vprašanj, od kje in kaj nas je pripeljalo na ta kraj. Stara vojašnica je samevala prazna, poleg nje stoji še objekt s pregrešno dragimi spominki. Ampak na takem kraju je treba nekaj kupiti za spomin, ne gleda se cena, štejejo spomini ob pogledu na magnetno tablo ali nalepko na kovčku motorja. Zame je bil ta prelaz brez dvoma eden od vrhuncev potovanja, ker je sam kraj izžareval neko pozitivno energijo upanja.

Santiga de Chile

Po dveh dneh razvajanja v najeti haciendi smo se odpeljali do carinskega skladišča v obmorskem mestu Valparaiso in tam s pomočjo posrednika predali motorje za prevoz domov. Sami pa smo se z avtobusom odpeljali v glavno mesto Čila Santiago. Tam smo imeli popoldne in še cel naslednji dan čas za oglede čilske metropole. Premalo, vendar dovolj za zajem nekaj utrinkov življenja tega velemesta. Zanimivo glavno mesto, polno turistov, z dodatnimi varnostnimi ukrepi policije in vojske zaradi inavguracije novoizvoljenega predsednika. Tako smo se počutili nekoliko bolj varne, kljub temu, da so nas v trgovinah opozarjali na kriminal.

Naslednji dan pa potovanje s taksijem na letališče in nato dolgi leti preko Sao Paula, Madrida do Benetk, ter nato domov. Doma me je ob 22. uri čakalo presenečenje: motoristični kolegi, prijatelji, sodelavci, družina. Dobrodošlica, ki si jo človek ob prihodu z dolgega potovanja lahko le želi in svet je tako postal še lepši.

Zaključek

To motoristično potovanje po Južni Ameriki, dolgo dobra dva meseca, je bilo edinstveno in nepozabno. Cilj potovanje tokrat niso bili le kraji, kamor smo želeli priti, temveč tudi način, kako smo prišli tja v lastni organizaciji in z motorji. Tako nismo le potešili svojih motorističnih sanj, temveč smo bolje spoznali države, po katerih smo potovali, njihovo zgodovino, kulturo, naravo, družbo in ljudi, ter njihovo realno življenje.

Bilo je veliko nepozabnih trenutkov, pripeljali smo se do nekaj posebnih krajev, srečali dobre ljudi, doživeli in tudi preživeli marsikaj … Ko človek po takem potovanju pride domov, najprej zaradi vseh občutkov in vtisov ostane brez besed, potem pa se spremeni v pripovedovalca. To je bila moja zgodba o moto potovanju po Čilu, Argentini, Peruju in Boliviji. Upam, da ste bralci z zanimanjem prebirali moje pisanje in ob pogledih na slike začutili kanček občutkov, ki smo jih doživeli mi.