Z motorjem na konec sveta – 13

1 hour ago 12

Perujska cesta smrti

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik Pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v šestem so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine, v sedmem so vozili na marmorno goro, pokopališče lokomotiv in otok zastav, v osmem po Cesti smrti, v devetem so pohajali ob jezeru Titikaka, v desetem je bila na vrsti La Rinconada, mesto na vrhu sveta, v enajstem so se odpravili na mavrično goro, v dvanajstem so obiskali Machu Picchu, danes pa vozijo po cesti tunelov (perujski cesti smrti).

Prazna guma v hotelu

Pozno popoldan smo se polni vtisov vrnili z ogleda izgubljenega mesta Machu Picchu. Nastanitev v hotelu smo imeli povsem v centru mesteca Ollantaytambo, blizu železniške postaje. Motorje smo imeli zaradi varnosti parkirane kar v hodniku pred našimi sobami. Takoj po prispetju v našo nastanitev sem opazil, da je na mojem motorju zadnja guma povsem prazna. Očitno v mehanični delavnici, kjer so mi menjali zadnjo gumo, niso dobro opravili svojega dela. To me zvečer ni ravno razveselilo, saj bi bilo praviloma potrebno zakrpati tesnilni trak na platišču, kar je precej komplicirano in zamudno opravilo. Delo smo poenostavili in puščanje rešili s tesnilnim tekočim gelom, ki se ga vbrizga preko ventila. Sicer hitra, enostavna rešitev, ki naj ne bi bila dolgotrajna, vendar je na mojo srečo tesnilo do konca poti. Večerjali smo v bližnjem lokalu, kjer so bile na jedilniku tudi pri nas dobro poznane, male ljubke živalce. Ne, nismo poizkusili.

Po načrtu

Na potovanju smo bili že dober mesec dni in na srečo se je odvijalo v planiranih časovnih okvirih. Sledili smo dnevnim rutam, v večini smo si ogledali, kar je bilo planirano, pa tudi kaj tistega, kar ni bilo, če nam je bilo zanimivo. Nismo pa zapravljali limitiranega časa po nepotrebnem, tako, da smo še vedno imeli teden dni v rezervi za nepredvidene postanke.

Nad 5000 metri nadmorske višine

Načrtovana ruta nas je po neobljudenem okrožju Huanipaca v Peruju v naslednjih dneh peljala na zelo visoke nadmorske višine, vseskozi okrog 5 km nad morjem. Prebivalci na tem področju so avtohtoni, kečuanskega porekla. Ta jezik tudi govorijo, zato je bilo sporazumevanje še dodatno oteženo. Vreme je na takih višinah hitro spremenljivo, temperature nizke, pomanjkanje kisika se je čutilo pri hoji. Na srečo smo se vozili. So pa tudi naši dvokolesniki občutili pomanjkanje kisika, glas agregatov je bil neobičajen, pri vožnji se je čutilo, da njihova konjenica težko diha, vendar je tudi tehnika preživela vse ekstremne obremenitve.

Sonce, oblaki in nalivi, katerih posledice so bili hudourniški vodotoki s slapovi preko cest in tudi zemeljski plazovi so vožnjo naredili še bolj nepredvidljivo, nevarno, tisto pravo moto avanturistično. Pri enem od plazov smo potiskali kombi, ki je obstal v blatu, da smo lahko nadaljevali vožnjo po robu gorovja.

Karaterra Tunnels

Pripeljali smo naslednjega našega cilja, fantastične ceste tunelov, imenovano – Karaterra Tunnels. Ta se vije ob robu 1500 m globokega, povsem navpičnega kanjona reke Pachachaca. Srečanje dveh osebnih avtov je mogoče le na nekaj ozkih izogibališčih. Je najbolj nevarna cesta v tej revni državi in velja za eno najnevarnejših cest na svetu. Pogled navzdol je bil zastrašujoč, vožnja pa je, ker smo bili tam v deževni dobi, potekala preko hudourniških vodotokov in pod slapovi. Noro doživetje in neopisljivi občutki.

Strogo odsvetujejo novincem

Ta perujska cesta smrti je še bistveno bolj adrenalinska, nevarna in razgledna kot razvpita cesta smrti v Boliviji, ki smo jo že prevozili. Ni plačljiva, vožnjo po njej pa lokalne oblasti strogo odsvetujejo novincem in neizkušenim voznikom. Ali to kdo preverja, dvomim. Vsak, ki se po njej vozi, mora poskrbeti zase. Ozka cesta je praktično vklesana v navpično steno pogorja, vodi skozi ozke nerazsvetljene tunele dolge nekaj deset metrov, ki so bili polni vode zaradi deževja tokom dneva. Pri tej adrenalinski vožnji po tem gradbeno cestnem presežku in nestvarnih pogledih na okolico, je bilo potrebno biti zelo skoncentriran pri vožnji, da ne bi prišlo do nezaželenih dogodkov. Vožnja po tej cesti je bila zagotovo eden od vrhuncev tega motorističnega potovanja, nepozabno doživetje. Slike pokažejo in povedo vse.

Avtohtoni etno karneval

Srečno smo prevozili to noro cesto tunelov ter zavili proti severozahodu do civilizacije in mesta Ayacucho, kjer se je odvijalo praznovanje, neke vrste avtohtoni etno karneval, zanimivo za pogledat. Končno smo prišli tudi do hotela z normalnimi sobami, ki so imele tuš s toplo vodo. Kako je prijalo daljše tuširanje. Nadaljevali pa smo po ekstremno visokih cestah neobljudenih Andov, preko zasneženih prelazov na višini okrog 5 km, ki so se kar vrstili eden za drugim. Ceste zahtevne, vožnja izziv in na vrhu prelazov zadovoljstvo motoristov, res tisti neopisljivi občutki osvajanja ekstremov.

Najvišji viseči most na svetu

Pripeljali smo se do mesteca Tinco, kjer piše na tabli, da visi nad kanjonom najvišji viseči most na svetu. Kolegi so se zapeljali na vrh gore, nepričakovano za tiste kraje plačali vstopnino, se sprehodili po majavem mostu in zaužili razglede na divjo pokrajino. S kolegom Stankom pa sva posedala na majhnem trgu, pogledala nadaljnjo pot tistega dne in opazovala zaspano življenje v tem praznem mestecu, ter se čudila, od česa ljudje tu živijo.

Vožnjo smo nadaljevali po zahodnem obrobju Andov proti glavnemu mestu Peruja Limi in po naključju v tistih visokih hribih našli hotel z dvema zvezdicama. Ja, tam še obstajajo in niti ni bil slab glede na pretekle izkušnje v nastanitvah brez zvezdic. Naslednji dam smo se zapeljali v nepričakovano lep naravni park, v katerem je reka tvorila številne lagune in slapove. Pogledi s ceste na robu kanjona so bili idilični. Narava je v Peruju res prelepa, neokrnjena, ker še ni izkusila navala turistov iz bogatejših držav. Nedvomno še raj za pohodnike, tudi alpiniste in ljubitelje pristnega miru v naravi.