Z motorjem na konec sveta – 12

Izgubljeno mesto – Machu Picchu

V prvem delu potopisa Z motorjem na konec sveta je Ludvik Pevec opisal priprave na avanturo petih motoristov v Južni Ameriki, v drugem nadaljevanju pa odhod iz Slovenije in prihod v Čile. V tretjem delu nadaljuje potopis z opisom dela poti proti jugu Čila. V četrtem so motoristi prevozili 73 prekletih kilometrov, v petem potovali po divji Patagoniji, v šestem so se odpravili po Ruti 40 proti severu Argentine, v sedmem so vozili na marmorno goro, pokopališče lokomotiv in otok zastav, v osmem po Cesti smrti, v devetem so pohajali ob jezeru Titikaka, v desetem je bila na vrsti La Rinconada, mesto na vrhu sveta, v enajstem so se odpravili na mavrično goro, danes pa so obiskali Machu Picchu.

Z vlakom proti Machu Picchu

Naslednji dan smo imeli odhod vlaka že ob 7. uri. Pri vhodu na železniško postajo nas je pričakala kontrola kart in potnih listov, precej strogo, vse pod nadzorom, presenetljivo za to revno državo, ki je na žalost v bednem razsulu. Zame kot železničarja je bil zanimiv dizelski potniški vlak, ki je bil nekoč, predvidevam, v neki drugi državi luksuzen. Za sedanje čase pa je precej povprečen, sicer glede na starost solidno vzdrževan, z veliko oken, tudi v zgornjem delu potniških prostorov za dober pogled na okolico.

O tehnologiji vožnje in ročnem premikanju kretnic na cepiščih proge kar pomočnika strojevodje ne bi izgubljal besed. Vožnja na 54 km dolgi progi je  trajala kar 1.45 ure. Med to počasno vožnjo smo imeli lep pogled na kanjona reke Urumbamba, po katerem je potekala proga in možnost za pogovor z drugimi turisti, ki so bil iz vseh koncev sveta.

Na vznožju matere vseh gor

Na končni postaji, v mestecu ob vznožju ˇmatere vseh gorˇ, ki leži v ozkem kanjonu, nas je počakal vodič in skupaj smo v koloni počakali na avtobus. Sledilo je ponovno preverjanjem kart in potnih listov. Vožnja z busom je trajala približno pol ure, po ozki ne ravno vzdrževani cesti z občasnimi, za nekatere strašljivimi pogledi na kanjon spodaj.

Na končni postaji smo se napotili do glavnega vhoda, ki je bil na prvi pogled podoben vstopu na nogometni stadion. Skeniranje QR kode na avtomatu, dodatno še kontrola prtljage, obiskovalcev, potnega lista. Za moj pogled vse preveč strogo glede na to, da smo ljudje iznajdljivi.

Dolarji pomagajo

Namreč vodiča smo nagovarjali, če bi si lahko ogledali to spektakularno mesto po srednji poti, za katero nismo imeli kupljene karte. Opravil je en klic in nam povedal, da nas bo to stalo 20 dolarjev po glavi, dali smo mu denar. Po tej najbolj strogi kontroli, ko smo stopili na območje starega mesta, tam se je pot razdelila v tri smeri in pred tem neposrednim vstopom je bila še ena kontrola, kjer je varnostnik pogledal, za kateri del ogleda mesta ima posameznik karto. Naš vodič je stopil do vstopa v osrednji del, prijateljsko pozdravil varnostnika, mu dal roko v kateri je bilo nekaj naših ameriških zelencev, ne vsi, ki smo mu jih dali in varnostnik strogega obraza nas je prijazno spustil v osrednji del mesta in zaželel še prijeten ogled.

Vodič, potomec staroselcev, nam je v angleščini med ogledom pojasnjeval življenje v mestu in njegovo zgodovino. Na koncu nas je pustil, da smo še sami nekoliko raziskali mesto, nato pa je sledila vožnja z busom  navzdol do železniške postaje. Nekaj smo pojedli, nakupili spominke, nato pa na vlak po polževo v dolino.

Bogovom so darovali prvorojence

Kaj bi napisal o tem mističnem mestu Machu Picchu, vse je bilo že napisano in je mogoče prebrati. Po razlagi vodiča, na kratko: je najpomembnejša turistična znamenitost Peruja, mesto leži na 2.500 mnv in je bilo zgrajeno v 15. stoletju v več terasah, imelo je lastne vire vode, narejene platoje za rodovitno zemljo in pridelavo poljščin, živelo je le približno 100 let, bilo je nekakšna ˇdopustniška rezidencaˇ vladarjev, kamor so prihajali na počitek in darovanje bogovom, torej je imela verski, pa tudi pomemben astronomski pomen. Na relativno majhnem žrtvenem trgu, kjer je oltar, kamen imenovan Intihuatana, po naše ˇsončeva odštevalna uraˇ, na katerega med gorami le ob solsticiju posvetijo sončni žarki, takrat je bil čas za darovanje bogovom. Na tem kamnu so žrtvovali praviloma prvorojence, kar je bila velika čast za družino. V kamnita tla so vklesani žlebovi, ki pričajo, da je tam kri tekla v potokih.

Inki so bili izjemni graditelji

Inki so mesto gradili od zgoraj navzdol, torej so goro klesali od vrha, jo nižali in z natančno gradnjo kamnitih blokov zgradili to naselbino s 140 zgradbami, ki roko na srce ni nič posebnega, če ne bi bila na res posebnem mestu med gorami. Ko sem stal na tem žrtvenem trgu in zaprl oči, sem imel občutek, da se svet vrti okrog mene in mnogi so imeli tam posebne občutke.  Očitno so imeli Inki za tiste čase izjemno znanje astronomije.

Inki so bili tudi izjemni graditelji. Med natančno sestavljenimi različno velikimi kamnitimi bloki praktično ni prostora niti za šivanko. Niso poznali kolesa, so si pomagali z lesenimi valji. Kot je povedal vodič, so velike kamnite bloke razdvajali, tako, da so s tršimi kamni naredili v blok zareze, okrog njega kurili ogenj, ga pregreli in nato le delno polili z vodo, tako, da je kamniti blok počil po zarezanih linijah. Drugi način je bil ta, da so v blok s kamni izdolbli luknje, vanje zabili lesena debla in jih zalivali z vodo, les se je napel in povzročil, da je kamniti blok počil. Obakrat je sledilo še kamnito brušenje do gladke površino blokov do pravih mer in potrebnih oblik. Delovne izgube v obliki delavcev, sužnjev niso šteli, to so terjali njihovi bogovi. Morda je podobno tudi danes, le v drugačnih oblikah.

Vse ostalo je zgodovina

Španski konkvistadorji niso odkrili tega mesta, zato ga tudi niso uničili. So pa zanj vedeli domačini, nekateri so na trgu prodajali artefakte. Ameriški raziskovalec Hiram Bingham je ravno na podlagi najdenih inkovskih artefaktov iskal zadnje mesto, pribežališče Inkov. Našel ga je izgubljenega v času in prostoru, postalo je legendarno, vse ostalo je zgodovina.

Napisal sem še nekaj osnovnih informacij, menim, da je to mesto vredno vsake besede in še veliko več. Ne zato, ker spada med sedem čudes sveta, temveč zato, ker človek na tej točki, gori vseh gor, če mu to dovoli njegovo telo in um, zazna tisto nekaj, kar so tudi staroselci. Zato je na ta mistični kraj zagotovo vredno stopiti in se prepustiti vesolju ter zaznati te posebne občutke.

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec

1 of 23