Z Alešem sva izbrala, da bo on s hčerkama govoril slovensko, jaz pa grško

Grkinja Evangelia Panteleli, med znanci bolje znana kot Lina, se je v življenju večkrat selila – iz Aten na podeželje, nato v Patras, med študijem tudi na izmenjavo v Barcelono. A ustalila se je v Trstu, kjer je na fakulteti za arhitekturo spoznala moža, Aleša Plesničarja. Hčerki z grškima imenoma obiskujeta šoli s slovenskim učnim jezikom.

Se še spomnite prvega vtisa, ko ste prišli v Trst?

Da, zelo žalosten vtis (se zasmeje).

Zakaj?

Prve dni smo bili nastanjeni blizu Ponteroša. Srečevali smo predvsem stare gospe in opazili, da je zvečer mesto prazno. Vajena sem bila Patrasa, ki je poln življenja, mladih, lokalov, ljudi na ulicah ...

Uporabili ste množino – kdo ste prišli v Trst?

V Trst sva prišli študirat s sestro, a takrat naju je spremljal oče, da bi nama pomagal najti primerno sobo.

Kdaj je bilo to?

Danes jih imam 47, v Trst sem prišla, ko sem jih imela 19. Torej ... pred 28 leti, bo prav?

Ste v tem času spremenili mnenje o Trstu?

Da. Mesto se je medtem spremenilo. Ustanovili so nekaj novih fakultet, uredili so več peš con, odprli so se novi lokali ... Trst postaja podoben Patrasu.

Zakaj sta se s sestro odločili, da bosta študirali v Trstu?

Na grških univerzah je bilo malo vpisnih mest. Študij, ki me je zanimal, so ponujale le tri univerze in vstopni izpit je bil zahteven. Starši, a tudi moja sestra, so pomislili: raje, da sva obe nekje skupaj, kot da sva v dveh različnih mestih. Predlog sem sprejela. Imela sem 18 let, pri tistih letih ne razmišljaš veliko.

A zakaj prav Trst?

Italijanskega jezika in strokovne terminologije sva se učili z italijansko inštruktorico in učiteljem, ki je v Trstu študiral fiziko. Prav on nama je svetoval Trst, češ da je za razliko od juga Italije ali Bologne bolj umirjen kraj, primernejši za najin značaj.

Na fakulteti za arhitekturo ste spoznali moža. Se vam je zdelo čudno, da govori slovensko, čeprav je iz Trsta?

Eni so govorili v tržaškem narečju, Aleš v slovenščini, študenti iz drugih italijanskih mest v italijanščini. Pri tistih letih nimaš izrazite kritične presoje. Rekla sem si, tako pač to gre v Trstu.

Ko pa sta z možem sklenila vpisati hčerki v slovensko šolo, ste vsaj za trenutek obžalovali, da jima kot mama ne boste mogli veliko pomagati?

Seveda, a vseeno mi ni bilo težko sprejeti te odločitve. Z Alešem sva namreč izbrala, da bo on s hčerkama govoril po slovensko in jaz po grško, in na to odločitev so naklonjeno gledali tudi Aleševi prijatelji. Želela sva si, da hčerki v teh dveh jezikih usvojita čim več. Zakaj naj bi potemtakem hčerki zaradi svojega egoizma – želje, da jima lahko pomagam – prikrajšala za kulturno bogatenje?

Kako se hčerki pogovarjata med sabo?

V slovenščini, saj je prevladujoč jezik v njunih stikih s sorodniki in sošolci.

Kako drugačno je tukajšnje šolstvo v primerjavi z grškim?

Otipljiva razlika je ta, da se učbeniki tu kupujejo, medtem ko jih v Grčiji dobiš zastonj, pa čeprav so morda stari.

V Grčiji menda tudi šolnin ni ...

Drži, univerza je brezplačna, a moraš se prebiti skozi vstopni izpit.

Predstava, ki jo Evropa ima o Grčiji, je verjetno popačena, češ da so tam razmere zmeraj neurejene. Kako napačen je ta stereotip?

V Grčiji je manj denarja in vse izvira iz tega. Če ima bolnišnica manj sredstev, je v njej manj ležišč, zato so pacienti razporejeni po hodnikih. Podobno je v šolstvu. Če imajo šole manj denarja, so učilnice prezasedene. Slabe razmere so zato posledica pomanjkanja sredstev, ne pa neke prirojene lastnosti naroda.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.