2 hours ago
21
V začetku marca 2026 je na družbenih omrežjih in specializiranih vojaških forumih zaokrožila fotografija srbskega lovca MiG-29SM+, ki pod krili nosi dve kitajski supersonični raketi CM-400AKG. Slika, posneta verjetno blizu letališča Batajnica pri Beogradu, je sprožila val špekulacij – in kmalu tudi uradno potrditev. Predsednik Aleksandar Vučić je 12. ali 13. marca v živo na državni televiziji RTS dejal: »Imamo že precejšen števil teh raket in jih bomo imeli še več. Gre za izjemno drago in izjemno učinkovito orožje.« Dodal je, da so srbski MiG-29 zdaj »najbolje opremljeni v Evropi, morda celo na svetu«.
S tem je Srbija postala prva evropska država zunaj Rusije, ki je integrirala tovrstno supersonično (ali quasi-hipersonično) balistično raketo zrak-zemlja. Raketa CM-400AKG, izvozna različica kitajske YJ-12, dosega hitrosti do Mach 4,5–6 v končni fazi, domet pa med 240 in 400 kilometri (izvozna verzija verjetno okoli 250–300 km). Nosilna masa je okoli 910 kg, bojna glava do 200 kg probojna – idealna za uničevanje bunkerjev, mostov, letališč ali poveljniških centrov. Vodenje kombinira inercialno navigacijo, satelitsko (Beidou/GPS), pasivni radar in možnost IR/TV iskalca.
Edini prejšnji tuji uporabnik je bil Pakistan na letalih JF-17, kjer so jo po navedbah že uporabili v spopadih z Indijo. V Evropi takega orožja na lovcih doslej ni imel nihče – niti sodobni NATO-lovci (F-35, Rafale, Typhoon, Gripen) ne nosijo supersoničnih balističnih raket te hitrosti in dosega. Ameriški portal Military Watch Magazine je zapisal, da srbski MiG-29 postajajo prvi evropski lovci s hipersoničnimi udarnimi zmogljivostmi, kar predstavlja »revolucijo v povečanju ognjevite moči«.
A za tehničnim dosežkom se skrivajo zaskrbljujoči vidiki. Vučić je rakete povezal z »odvračanjem agresije« in izrazil strah pred morebitnim »vojnim savezom Hrvaške, Albanije in Kosova«. Raketa z dometom 250+ km pokriva večino sosednjih držav – to je klasični anti-access/area denial, ki morebiten napad naredi izjemno tvegan. Hrvaška je takoj napovedala obveščanje NATO, regionalni mediji (vključno s KOHA.net in Klix.ba) govorijo o alarmu in spremembi ravnotežja moči na Balkanu.
Kritiki opozarjajo na več problemov. Vsaka raketa stane več kot 1,5 milijona evrov – za državo z gospodarskimi izzivi je to ogromna poraba, denar, ki manjka za socialo ali infrastrukturo. MiG-29 ima zastarel radar in šibko elektronsko bojevanje; brez zunanjega označevanja ciljev (sateliti, droni, AWACS) raketa ne doseže polnega potenciala. V morebitnem spopadu z NATOm bi bila letala ranljiva že na poti do izstrelitve.
Politično je poteza tvegana: Srbija je kandidatka za EU in partner NATO, a kupuje orožje, ki ga nimajo niti članice zveze. To lahko upočasni evropske integracije in poveča izolacijo. Namesto stabilnosti rakete povečujejo napetosti – sosedje lahko odgovorijo z nakupi (več F-16, HIMARS ipd.), kar odpira novo dirko v oboroževanju na Balkanu.
Skratka: da, Srbija ima zdaj rakete, ki jih v Evropi (poleg Rusije) nima nihče drug – impresiven tehnični skok za majhno državo. A strateško gre za nevarno mešanico propagande, asimetrične modernizacije in geopolitičnega igranja z ognjem. Mir na Balkanu se ne gradi z raketami Mach 5, temveč z dialogom. Ali bo to res odvračalo agresijo ali le podžgalo stare strahove, bo pokazal čas. Zelo zaskrbljujoče.
Notranjska.si
English (US)