Vsi sveti, derbi in javna RTV

O noči čarovnic sem že enkrat pisal. Tudi o tem, kako smo ta večer, pravzaprav kar več jesenskih večerov, praznovali otroci moje generacije, torej več kot pol stoletja nazaj.

Buče, ki smo jih izprosili pri kakšnem okoliškem kmetu ali si s kakšno kar sami »postregli« oziroma si jo po domače na skrivaj prilastili (mimogrede, mi kakšno bučo, kdaj koruzo, takratne komunistične oblasti pod komando Tita in njegovih pa kar cele kmetije, fabrike itd.), smo izrezali z noži, prekrili z rdečim celofanom, v njih prižgali svečko in jih postavili pred vrata kakšnega soseda.

Potrkali smo in zbežali za vogal, kjer smo čakali, kako bo gospodinja reagirala, ko bo pred svojimi vrati v temi zagledala strašljivo bučo. Iz njenih prsi se je zaslišal krik, ki je naznanjal, da nam je uspelo, da se je ustrašila. Katera druga je kaj zaklela po zasavsko, česar ne bom pisal, ker se res grdo sliši, tretja se je prešerno nasmejala in nam dala kakšen bombon, ko nas je opazila za vogalom, tiste najbolj jezne pa so nemalokrat brcnile vanjo in z našo bučo je bilo konec. Vzela jo je noč čarovnic.

Seveda mi temu večeru ali več večerom nismo rekli noč čarovnic. Sploh ne vem, ali smo za to našo bučarijado imeli kakšno ime. Le luštno je bilo.

Kasneje pa smo seveda slišali, da imajo tam čez lužo čisto pravo noč čarovnic. Ki pa ima dolge korenine. Pravzaprav evropske. V Ameriki so namreč določene oblike praznovanja obstajale že v časih zgodnjih angleških kolonij, ključni premik pa so prinesli irski in škotski priseljenci. Ti so med letoma 1845 in 1849 zaradi velike lakote na Irskem množično emigrirali v Ameriko. S seboj so prinesli tudi svoje starodavne keltske običaje in tradicijo praznovanja večera pred vsemi svetimi.

Tako da je tudi to v ZDA prišlo iz Evrope, pa naj se imajo oni tam čez lužo še za tako glavne. Brez nas jih ne bi bilo, če se malce pošalim.

Derbi

Gremo še na dve drugi temi. Nogometni derbi in našo javno RTV.

Tudi derbi v Mariboru med domačo ekipo in Olimpijo je bil precej podoben temu praznovanju. No ja, čarovnic ni bilo opaziti, smo pa lahko videli neko ognjeno in dimno kuliso, posledico prižganih pirotehničnih bakel in dimnih bomb.

Metanje gorečih bakel in druge pirotehnike na travnato površino je žal pogost del navijaških izgredov na večnih derbijih. Ne vem, kako jih prišvercajo na igrišče, kdo jim pomaga, vem pa, da ob vsej sodobni tehniki, ko je vse in vsak posnet, ne razumem, kako sploh dovolijo, da si kdo od tistih, ki jih opazijo z baklami, raketami in podobnim, lahko še kdaj pozneje ogleda kakšno tekmo.

No, in ko potem kamera pokaže del tribune, kjer vsi vidimo goreče bakle, komentator pa reče, da gre za čudovito kuliso, ostaneš brez besed.

Aja, še izid tekme. Zmagali so gostje iz Ljubljane. Tekma niti ni bila slaba. Tiste dimne zavese, prižgane bakle, metanje predmetov na igrišče itd. pa res ne sodijo na športni dogodek, pa noč čarovnic gor ali dol.

Javna RTV

V teh dneh, ko se je srbski vodja Vučić s svojo ekipo poslovil s prvega mesta in ga je premagala študentska koalicija, zbrana iz vseh vetrov (upam, da bodo znali poprijeti za vajeti oblasti s pravimi rokami), naši mediji, tudi javna RTV, veliko govorijo o tem, da je imel vse pomembne medije oziroma vse osrednje medije v svojih rokah.

Kar ni prav. Pozabljajo pa, da so tudi sami že vrsto let v rokah ene in iste politike. Tiste, ki zagotovo ni del aktualne vladajoče koalicije. Bili so in so v rokah kaviar levice, beri aktualne opozicije.

Sploh se nič ne spreminjajo. Če je na oblasti Janša, Golob ali kdo drug s Kučanove strani, so oni vedno na isti strani, tisti torej, kjer ni Janše in njegove ekipe.

Toliko o pluralnosti in profesionalnosti, ki sta na las podobni časom, ko je v Srbiji vladal Vučić. Ampak ne vedo, da so s tem že malo dolgočasni, predvidljivi in z vse manj gledalci.

Če bi jaz vodil to ustanovo, bi imel poleg Marcelove oddaje še oddajo, ki bi jo tedensko vodil nekdo, ki je povsem drugačnega političnega prepričanja kot on. Podobno bi bilo tudi z drugimi oddajami. Nadalje bi v osrednjih informativnih oddajah poskrbel, da bi bili gostje, ki komentirajo neko politično dogajanje, vedno predstavniki obeh političnih prepričanj, če že nevtralnih pri nas ni dovolj.

Tako pa na javni RTV, ki jo plačujemo vsi, levi, desni, sredinski, nikogaršnji, gledamo le tiste, ki so v skladu s »tekovinami revolucije«, nekdanjim šefom partije in kaviar levičarji, ki se le navidezno delajo siromake, v resnici pa so polni cvenka in se za tiste najranljivejše v naši družbi požvižgajo. No ja, čast izjemam.

The post Vsi sveti, derbi in javna RTV appeared first on Slovenec.