Vsi mrtvi v terorističnih napadih so žrtve na oltarju multikulturalizma

Evropa, kje so tvoje meje? Kje je tvoja hrbtenica? Kje je tvoj glas? Ta vprašanja si znova in znova zastavljam ob novicah o terorističnih napadih islamizma na naši celini. A še bolj kot sami napadi me razjeda globoko razočaranje – razočaranje nad tistimi, ki so to omogočili, dopuščajo in celo opravičujejo. Nad politiki, ki so izdali svoje ljudi.

Evropa je nekoč veljala za simbol moči, svobode in reda. Danes pa so njene ulice prepojene s krvjo nedolžnih ljudi, ki so postali kolateralna škoda ideologije multikulturnosti, ki nam jo vsiljujejo predvsem politiki na levici. Pravijo nam, da moramo sprejeti vse, da moramo biti odprti in razumevajoči. A kdo bo razumel solze mater, ki pokopavajo svoje otroke? Kdo bo odprt za strah ljudi, ki se bojijo hoditi po lastnih mestih?

Vsaka nedolžna žrtev je darovana na oltarju multikulturalizma – ideologije, ki je nad pravice in varnost Evropejcev postavila utopične sanje o svetu brez meja, brez kulture in brez identitete. Na levici trdijo, da si prizadevajo za ohranitev človekovih pravic. Toda kje so pravice evropskih ljudi? Kaj pa pravica otroka, da odraste brez strahu pred eksplozijo na igrišču? Pravica družine, da uživa večerjo brez bojazni pred nožem v sosednji restavraciji? Pravica ženske, da se ponoči varno sprehodi domov?

Te žrtve niso naključje, ampak posledica političnih odločitev. Odločitev, ki so omogočile nenadzorovane migracije brez preverjanja in brez načrta za integracijo. Odločitev, ki so pred teroristično ideologijo zamižale na eno ali obe očesi. Odločitev, ki so evropsko identiteto prodale na trgu multikulturalističnih iluzij. Koliko mrtvih še potrebujemo, da bo ta politika priznala, da je težava sistemska? Koliko življenj bo še ta ista politika žrtvovala na oltarju politične korektnosti, preden bo ukrepala?

Silijo nas naivno verjeti, da bodo odprte meje prinesle raznolikost in bogastvo kultur. Namesto tega doživljamo razpad vrednot, naraščajoč strah in vedno globljo razdeljenost. Evropa postaja kontinent protislovij – kraj, kjer so glasovi razuma utišani, opozorila o nevarnostih pa prezrta ali kaznovana. Medtem ko teroristi svobodno izvajajo svoje krvave pohode, so tisti, ki opozarjajo na nevarnosti, razglašeni za sovražne. V imenu strpnosti so postali nestrpni do lastnih narodov. V imenu svobode so utišali tiste, ki si upajo govoriti.

V Veliki Britaniji, eni od zibelk moderne demokracije, so ljudje, ki opozarjajo na nevarnosti radikalizacije in nenadzorovanih migracij, kazensko preganjani. Novinarji, aktivisti in navadni državljani so obtoženi širjenja sovraštva zgolj zato, ker so spregovorili o tem, kar mnogi vidijo, a si ne upajo izreči. Kako je mogoče, da je v demokratični Evropi postalo nevarno govoriti resnico in izraziti nestrinjaje z njihovo politiko, ki je pripeljala do strahu za svoja lastna življenja?

Evropa tone. Ne zaradi zunanjih sovražnikov, ampak zaradi notranje šibkosti – zgrešene politike, ki v imenu lažne strpnosti pušča odprta vrata tistim, ki prinašajo sovraštvo, nasilje in smrt. Naša celina, nekoč zibelka civilizacije, zdaj postaja prizorišče terorja in kriminala. Koliko življenj še? Koliko uničenih družin in pokopanih sanj bo potrebih, da se voditelji prebudijo?

Multikulturalizem je postal religija, kjer so vse žrtve sprejemljive, dokler se ohranja iluzija sožitja. Toda to sožitje ni resnično. Na eni strani imamo skupnosti, ki zavračjo integracijo, na drugi strani pa ljudi, ki živijo v strahu pred obtožbami sovražnosti, če opozarjajo na to, da se zaradi priseljencev, večinoma nezakonito ali z zlorabo mehanizmov, ne počutijo več varno. Politiki, ki dopuščajo nezakonite migracije brez preverjanja, nosijo del krivde za vsak izgubljen evropskih glas. Leva politika nas prepričuje, da je vse to del večje slike, da bomo s časom dosegli harmonično družbo. A ali lahko harmonijo zgradimo na krvi in strahu?

Evropa potrebuje prelom. Ne moremo si več privoščiti voditeljev, ki se bojijo ali nočejo sprejemati nepriljubljene, a nujne odločitve. Potrebujemo pogumne politike, ki bodo glasno povedali in jasno pokazali, da varnost Evropejcev ni stvar kompromisa. Potrebujemo politiko, ki bo Evropo vrnila k njenim vrednotam in zaščitila njene ljudi.

Tudi v Sloveniji moramo zavrniti politiko, ki ilegalne migrante pripelje na razstavo v hram demokracije in celo fizično preprečuje njihove deportacije. Potrebujemo politiko, ki bo na prvo mesto postavila varnost in prihodnost svojih ljudi.

Gre za vprašanje preživetja. Če ne bomo zaščitili osnovnih vrednot, naše kulture in načina življenja, predvsem pa varnosti, bo Evropa postala le še senca svoje preteklosti. Smo generacija, ki nosi odgovornost, da prepreči njen propad. Če ne zaradi nas, pa zaradi prihodnjih generacij.

Vsak izmed nas se mora odločiti. Ali se bomo postavili za svojo prihodnost ali dovolili nadaljevanje žrtovanja na oltarju utopičnih idealov, ki nam jih vsiljuje politična levica. Čas za odločitev je zdaj. Jutri bo morda že prepozno.

Avtor: Dominik Štrakl