Vse najboljše, Zorko Simčič

Zorko Simčič (* 1921, Maribor) je dramatik, pisatelj in esejist. Njegov roman Človek na obeh straneh stene (1957) velja za prvi modernistični roman v slovenskem jeziku, drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967) pa po več ocenah sodi v vrh slovenske dramatike. V Argentini je bil soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter prvi urednik osrednje emigrantske kulturne revije Meddobje. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino in leta 2013 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus. Roman Poslednji deseti bratje, po obsegu in vsebini njegov opus magnum, je izšel po desetletjih čakanja v predalu in takoj obveljal za temeljno delo slovenske emigracije, ki pred bralcem razprostre mozaik individualnih življenjskih zgodb Slovencev po svetu in eksistencialnih vprašanj izseljenske usode. Še vedno vitalni ustvarjalec prav danes praznuje 104. rojstni dan.

Odlomek iz knjige Poslednji deseti bratje (Študentska založba, 2012, Ljubljana. Str. 366)

Daleč na jugu, na jugu Argentine, sredi Andov, pod večnim ledom počivajočim Tronadorjem, ,Gromovnikom’, pod tisočmetrsko, v nebo se izgubljajočo steno gore. Sredi gozdov.

On je zdaj Stric. Stric, ki sedi na klopi oziroma na gladko otesanem hlodu, ob njem pa trije pobiči sredi poletnih počitnic.

Eden od vozačev, ki je pripeljal turiste iz Bariloč do vznožja Tronadorja, je Stricu izročil šop pisem in oni so smeli takoj pregledati znamke … Hm, eno pismo iz Italije, eno iz Avstralije, eno celo z Japonskega …

Ta Stric! Včasih prebije cele mesece z njimi, potem odide in ga pol leta in kdaj še dlje ni, pa se vrne. Lepega dne spet izgine, očka jim pove, da bo Stric odjadral čez morje. Pa prejmejo razglednico s pozdravi: morje, visoke strme stene, fjordi, ,od tam gori na severu, kjer se Evropa konča’, drugič sličico iz Punte Arenas, iz ,najbolj južnega mesta na svetu’. Nekoč posnetek velike uokvirjene slike: na levi, ob steni, najbrž jetnik v beli halji, na desni trije moški, pravkar so naperili puške nanj, on pa na široko razprostira roke (in na hrbtu stričev pripis: »Ali bo napočil čas, ko bodo taki prizori povsod in za vedno samo preteklost?« ). Nekoč spet pismo in notri kos navadnega papirja, na njem narisan star razpadajoč grad in na hrbtu napis: »Devin. Tukaj blizu sem nocoj prespal in grad prav za vas narisal.«

Zamišljeno sedi, nepremično zre na serake vrh gore, prisluškuje šumenju slapov, ki divje in vendar kakor že utrujeni od večno enakega padanja hrumijo, pa jih preglasijo samo od časa do časa v Hudičevo žrelo padajoči snežni plazovi.

Slapovi … dan in noč, leto in dan … stoletja, tisočletja … in ta tisočletja so še strašnejša, ker v teh dolinah, pod temi tisočmetrskimi stenami že dolgo ni živega bitja, nobene Hitre noge ali Kondorjevega očesa, nobenega Indijančka, ki bi zamižal in to šumenje poslušal.

Odpre prvo pismo, najbolj zajetno je. Pa saj to ni pismo, to je šop listov. Srce mu močneje udarja in zdaj je nenadoma daleč, daleč, onstran morja … pri belolasem starcu pod Kalvarijo. Pa ga že hip zatem zanese še dlje nazaj, njemu je sedem let, jesen je, hodi po kostanjevem drevoredu proti Kamnici, tata in mama sta pred njim, noge mu drsijo med suhimi rjavimi kostanjevimi listi, da prijetno šumi, in zaslišati je mamin glas: ,Pohiti, pohiti, če ne, bomo spet pozni!’ Pozni … pozni … Slišati je klopotec iz vinograda na pobočju, počasi udarja, kakor da se tudi njemu nikamor ne mudi …

Pri srcu ga stisne. A ne samo zaradi pismu priložene stare fotografije, porumenele od časa, od neke druge jeseni … ampak ker bere  –

Mesečine, mesečine bele oči

– kako daleč so bolečine tistih noči!

Zdaj svetle reke deró od iztoka na napad,

ozvezdja se tiho tro in rušijo v prepad.

Ni sence v vsemiru, sledov trpečih rok,

sklenjen v svojem tiru odmika in bliža se Bog.

Strašna! Brana tu sredi samotnih gozdov pod ledeniki še strašnejša, ker mu ni dano, da bi jo prebiral doma, tam pod mariborsko Kalvarijo, ali kje v panonski ravnini, kjer je vse še bolj neskončno, večnosti in vsemirju še bliže …

Kje so se rodile te vrstice? Kje bi se lahko … Seveda bi se lahko rodile tudi tukaj pod steno Gromovnika, lahko tudi sredi Bohinjskega jezera, že v mraku, ko je samotnemu mladeniču v čolnu prišlo od nekod tiho povelje: odloži veslo, prekrižaj roke, zapri oči, prisluhni plivkanju vode … in vendar … prihajajo od tam, od tam – kakor je nekoč napisal – ‚kjer so mu otroška stopala prvič poljubljala prah domačih cest …’

Samotni starec izpod Kalvarije je v hipu preletel petnajst tisoč kilometrov in je zdaj ob njem. Umaknil bi se na hlodu, dal prostor tudi njemu …

Zapre oči. ,Mesečine, mesečine bele oči … ‘

Zorko Simčič, Poslednji deseti bratje. Študentska založba, 2012, Ljubljana. Str. 366

Vir fotografije: https://casnik.si/wp-content/uploads/sites/2/2021/11/1941.jpg