Vse manjšinske komponente so znale doseči nek skupni imenovalec

Odobritev zakona št. 38/2001 o globalni zaščiti Slovencev v Italiji je 14. februarja 2001 bila sad spleta ugodnih političnih okoliščin. Prvič je bila na vladi leva sredina, vključno z levico, ki je ves povojni čas podpirala prizadevanja slovenske manjšine, imeli smo aktivno podporo Slovenije, predvsem pa so vse manjšinske komponente kljub legitimno različnim pogledom na vsebino zakona znale doseči nek skupni imenovalec in složno nastopiti za dosego cilja. To je bila skupna ugotovitev pri okrogli mizi, ki jo je na predvečer 25-letnice v Kulturnem domu v Gorici priredil Goriški lok v sodelovanju s Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Združenjem Darko Bratina.

Goriški pokrajinski predsednik SKGZ Marino Marsič je uvodoma zaželel, da večer z naslovom Zaščitni zakon: dosežki, dileme, perspektive ne bi izzvenel le kot obeležitev obletnice, ampak kot preverjanje doseženega, kritičnih točk in načrtovanje prizadevanj za njihovo preseganje. To je večer tudi bil ob spretnem krmarjenju novinarja Sandorja Tenceta, ki je sogovornike usmeril v odkrito razpravo o svetlih in temnih plateh zakonske zaščite, nekdanje in zdajšnje stvarnosti Slovencev v Italiji. Vsi sogovorniki - nekdanja predsednika SKGZ in Sveta slovenskih organizacij Rudi Pavšič in Sergij Pahor, takratna podpredsednik deželnega sveta Miloš Budin in občinski svetnik stranke Slovenska skupnost v Trstu Andrej Berdon, predstavnica Slovencev na Videmskem Jole Namor in nekdanji državni sekretar na slovenskem ministrstvu za zunanje zadeve Franco Juri - so bili med akterji prizadevanj za uzakonitev zaščite. Danes so še družbeno aktivni vendar ne v prvovrstnih funkcijah, zato so si lahko dovolili odkrit pogled na razmere nekoč in danes.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.