Vrhovno sodišče: Začasna odredba dovolj učinkovito varstvo v sporih o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih

Vrhovno sodišče je presodilo, da začasna odredba o zamrznitvi učinkovanja kreditne pogodbe ter notarskega zapisa v sporih o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih ustreza standardu učinkovitega varstva v enaki meri kakor končna sodba. Po mnenju vrhovnih sodnikov zato ni utemeljenega razloga za širše začasno varstvo.

Na vrhovnem sodišču so v današnji objavi spomnili, da skušajo potrošniki oz. posojilojemalci v sporih o ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v švicarskih frankih, svoj položaj zavarovati z izdajo začasne odredbe, ki vsebuje več ukrepov.

Tako je bilo tudi v primeru tožnika, ki je leta 2007 z banko sklenil hipotekarno kreditno pogodbo v višini 78.000 švicarskih frankov, z odplačilno dobo 240 mesecev. Tožnica je medtem pri pogodbi sodelovala kot zastaviteljica in porokinja.

S tožbo sta zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju terjatve, sklenjenega ob kreditni pogodbi, ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, njen izbris iz zemljiške knjige ter plačilo denarnega zneska, ki predstavlja razliko med plačanim in prejetim zneskom.

Med postopkom sta vložila predlog za izdajo začasne odredbe, za začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe do pravnomočnega končanja tega pravdnega postopka ter prepoved razpolaganja s terjatvami iz te pogodbe, njihove izterjave v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugega poplačila teh terjatev. Predlagala sta tudi izrek denarne kazni banki v višini 50.000 evrov za primer kršitve te prepovedi.

Sodišče je predlogu ugodilo v delu, ki se nanaša na zadržanje učinkovanja pogodbe, zavrnilo pa ga je v preostalem delu glede izreka sodne prepovedi.

Vrhovno sodišče je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo vrhovno državno tožilstvo, tako odločalo o vprašanju, ali je namen zavarovanja dosežen že z obsegom izdane začasne odredbe, v skladu s katero pogodba in notarski zapis začasno ne učinkujeta, ali bi bil položaj pogodbenega dolžnika učinkovito zavarovan šele takrat, ko bi poleg zamrznitve tega akta sodišče banki pod grožnjo denarne kazni prepovedalo, da svoje zamrznjene pogodbene terjatve izterjuje v izvršbi ali z njimi razpolaga.

Vrhovni sodniki so presodili, da začasna zamrznitev učinkovanja kreditne pogodbe ter notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov, ustreza standardu učinkovitega varstva v enaki meri kakor končna sodba.

Zato po njihovi presoji ni utemeljenega razloga za širše začasno varstvo, kakor bi ga bil potrošnik deležen s sodno ugotovitvijo, da sta pogodba in izvršljiv notarski zapis nična. Hkrati je presodilo, da morebitno razpolaganje banke s sporno terjatvijo ne posega v potrošnikov položaj.

Vrhovno sodišče je tako zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri se je vrhovno državno tožilstvo zavzemalo za širši obseg začasnega zavarovanja.