Vprašanja o financiranju inštituta ostajajo brez odgovorov: je zgodba o Inštitutu 8. marec res tako enostavna?

V javnosti se že nekaj časa ponavlja trditev, da Inštitut 8. marec ne prejema proračunskega denarja. A ob rasti prihodkov, odmevnih političnih kampanjah in dejstvu, da organizacija uradno nima zaposlenih, se poraja širše vprašanje: ali je zgodba res tako nedolžna ali je nekje med črno-belo oziroma še bolj zapletena, glede na mednarodne mreže financiranja?

Na čelu organizacije stoji Nika Kovač, ena najbolj prepoznavnih civilnodružbenih ad hoc aktivistk v državi. Njene javne polemike z vodjo opozicije Janez Janša so večkrat dvignile prah – tudi zaradi osebnega tona, ki je presegal klasično politično razpravo. A poleg retorike je bistveno vprašanje financiranje, saj se poraja raj sumljvih prihodkov, ko gre za financiranje njenega inštituta. 

Skokovita rast prihodkov – brez zaposlenih?

Javno dostopni podatki kažejo, da so se prihodki organizacije v zadnjih letih občutno povečali. Hkrati pa inštitut uradno nima zaposlenih. To odpira legitimno vprašanje: kako poteka operativno delo? Možne razlage so:

• sodelovanje prek avtorskih ali podjemnih pogodb,

• prostovoljsko delo,

• projektno financiranje domačih in tujih fundacij.

Takšna struktura sama po sebi ni nezakonita. A kadar organizacija aktivno vpliva na zakonodajo in politično razpravo, postane transparentnost ključnega pomena.

Inštitut 8. marec prejema sredstva od fundacije Planned Parenthood, ki je bila obtožena, da prodaja organe dojenčkovhttps://t.co/LP9qaB3Mbv pic.twitter.com/RqneNH69jt

— Tednik Demokracija (@Demokracija1) March 31, 2022

Proračunski denar – neposredno ali posredno?

Trditev, da organizacija ne prejema sredstev neposredno iz državnega proračuna, je mogoče preveriti skozi javne evidence. Vendar pa se pogosto pojavi širše vprašanje:če organizacija sodeluje pri projektih, ki so sofinancirani iz javnih ali evropskih sredstev, ali to ne pomeni ravno to kar inštitut vsa ta leta zanika –  da sam vendarle deluje z javnim denarjem?

Politika in nadzor

Ko organizacija postane pomemben akter v političnih kampanjah, je pričakovano, da se poveča tudi zanimanje za njen nadzor. Če bi se politična oblast zamenjala, bi bila davčna ali delovna inšpekcija formalno dolžna ravnati enako kot pri vsaki drugi organizaciji – ne glede na ideološko usmeritev. Ključno vprašanje tako ni, ali je organizacija “za” ali “proti” določeni politični opciji, temveč:

• ali posluje skladno z zakonodajo,

• ali so viri financiranja jasni,

• ali so pogodbeni odnosi pregledni,

• ali za vse veljajo enaka pravila.

Širši problem

Razprava o Inštitutu 8. marec presega eno organizacijo. Odpira sistemsko dilemo: kako naj država zagotovi svobodo delovanja civilne družbe, hkrati pa zahteva popolno finančno transparentnost?

V demokraciji je legitimno, da nevladne organizacije vplivajo na politiko. Prav tako je legitimno, da javnost zahteva vpogled v njihove vire financiranja. Vprašanje, ki ga delovanje tega inštituta odpira je, ali so pravila resnično jasna, enaka in dosledno nadzorovana za vse – ne glede na politično barvo samega inštituta.

Sedaj je jasno kdo financira i8m. Gre za globalistično levičarsko (woke) mrežo, ki poskuša vplivati na posamezne države s končnim ciljem uresničevanja lastne agende.
“Vedno tisti, ki daje denar hoče imeti tudi nadzor…” I8m je tako samo orodje…https://t.co/CMG6WTdgGX

— Boštjan Perne (@bostjanperne) February 19, 2026

In dokler bodo številke rasle, retorika pa ostajala ostra samo do opozicije, zaposleni pa formalno ne bodo obstajali, bo razprava o tem gotovo ostala del javnega prostora.

Portal OS