VOJNI IZRAZI: Antisemitizem - talec skrajne desnice

Ob drugi obletnici Hamasovega napada na Izrael je več državnikov opozorilo na porast antisemitizma v Evropi. V sredo, 8. oktobra, je italijanski notranji minister Matteo Paintedosi dejal, da so v Italiji od 7. oktobra 2023 zabeležili znatno povečanje antisemitskih dejanj v primerjavi s časom pred začetkom vojne v Gazi. Podoben trend beležijo vse evropske države, kjer se po besedah sociologinje Kristine Stoeckl z rimske univerze Luiss manifestirajo dve obliki antisemitizma. V prvo spadajo islamistični napadi na judovske cilje (tak primer je bil denimo nedavni napad pred sinagogo v angleškem Manchestru), v drugo pa izrazi nestrpnosti do vsega, kar je povezano z Izraelom, je Stoeckl razložila za portal Euronews.

Velika večina potrjenih antisemitskih dejanj spada sicer v kategorijo t. i. nižje ravni nestrpnosti, v glavnem v obliki napisov na javnih površinah in odstranjevanju plakatov, v močnem porastu pa so spletni besedni napadi in kritike na vse, kar je povezano z judovsko državo. Po mnenju Kristine Stoeckl gre povečanje teh oblik nestrpnosti povezati z izraelskimi operacijami v Gazi oziroma politiko vlade Benjamina Netanjahuja.

Besede sociologinje sicer niso nove: na shodih zlasti po ZDA, Nemčiji in Združenem kraljestvu lahko redno prisluhnemo izjavam udeležencev - tamkajšnjih Judov, ki obsojajo pokole v Gazi in poudarjajo, da je za porast antisemitizma po Evropi kriv Netanjahu oziroma izrazito islamofobna izraelska skrajna desnica.

Sočasno od 7. oktobra 2023 je v družbi zaznati močan porast obtožb antisemitizma v primeru kritik ravnanja izraelske vlade. Semiologinja Valentina Pisanty z Univerze v Bergamu opozarja, da ta nevarna pojmovna zmeda sploh ni slučajna, saj gre po njenem mnenju za namerni poskus nevtralizacije kritike izraelski politiki, ki jo uspešno izvaja izraelska skrajna desnica ob podpori ZDA in nekaterih evropskih vlad.

Pisanty v pravkar izdani knjižici Antisemita. Una parola in ostaggio (Bonpiani) (v slovenščini Antisemitski. Beseda v ujetništvu) poudarja, da je »vsaka vojna tudi vojna besed«, pri čemer je najpomembnejši nadzor nad najbolj občutljivimi izrazi. Antisemitizem je seveda eden od teh, saj je doživel mutacijo in postal pomembno orožje znotraj vojne retorike, ki enostransko legitimira stališča izraelske strani in vnaprej delegitimira kritike na račun izraelskih političnih odločitev.

V začetku 20. stoletja je bil antisemitizem opredeljen kot oblika rasizma, ki skupini (Judom) pripisuje stereotipne, domnevno neizbrisne lastnosti, kar je v nacistični propagandi služilo za legitimiranje genocida. V zadnjih dveh desetletjih pa je izraz doživel semantično spremembo, in sicer prek zlitja dveh različnih konceptov: antisemitizma in antisionizma, se pravi nasprotovanja judovskemu naseljenskemu kolonializmu z izrazito etnonacionalističnim poudarkom. Namen tovrstne redefinicije je, da se na antisionizem prenesejo vse upravičeno negativne konotacije, ki jih povezujemo z antisemitizmom, ter da se posledično antisioniste predstavi kot sovražnike vseh Judov.

Pisanty kot konkretno posledico te operacije navede dve vzporedni razumevanji spomina na šoah in gesla »nikoli več«. Prvo je univerzalistično: »nikoli več« kakršnih koli rasističnih diskriminacij in preganjanj kogar koli. Drugo je partikularistično: »nikoli več« nasilja zgolj nad Judi - za vsako ceno in z militantno držo. Slednje se, tako trdi avtorica, odraža v diskurzih in dejanjih izraelskih vladnih predstavnikov (zlasti ministrov Bezalela Smotriča in Itamarja Ben-Gvira) ter v stalnih Netanjahujevih sklicevanjih na holokavst, da bi s tem utemeljil ultranacionalistično politiko, brez upoštevanja perspektive drugih viktimiziranih skupin, zlasti Palestincev. Kljub institucionalnemu vsiljevanju redefinicije antisemitizma večina ljudi pojem jasno ločuje od nasprotovanja sionizmu oziroma politiki izraelske vlade, čeprav Pisanty opozarja, da antisemitizem zaradi njegove pretirane uporabe tvega izgubo pomena.

Živimo v času, ko poskuša zlasti desno usmerjena politika s tovrstnimi manevri čedalje bolj polarizirati že močno razklano družbo, zato je treba reči bobu bob. Kritika izraelski genocidni politiki mora ostati pravica, neupravičene obtožbe antisemitizma pa je treba odločno zavrniti - seveda ne z nasiljem, ampak z argumenti, ki nam jih ponuja ta čas zelo bogata esejistika na temo mednarodnega prava in človekovih pravic.