Vlasta Črčinovič Krofič: VARUŠKA LJUBEZNI

Piše: Jana Hartman Krajnc

VARUŠKA LJUBEZNI je prvi roman, ki je izšel v letu 2026 pri založbi Kulturni center Maribor kot 371. knjiga v zbirki Frontier. Njegova avtorica je pisateljica Vlasta Črčinovič Krofič, urednik Gregor Lozar, oblikovalka besedila Tina Horvat, grafični oblikovalec Romeo Štrakl. Sliko na naslovnici je prispeval Leopold Krofič, lektorsko je pregledala dr. Katja Bergles Bicman, ki je tudi avtorica besedila na zadnji strani platnice, kjer vsebino kratko predstavi. Ta odlomek je vzet iz sinopsisa Varuška je izhod v sili, ki je dodan kot spremna beseda na koncu pripovedi.

Roman pisateljica posveča svojim štirim »dragim ženskam«. V Predgovoru pojasni pomembno vlogo takih in drugačnih varušk otrok, seznani s kratko vsebino in se zahvali vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da je ta roman zagledal luč sveta.

Po naslovu Varuška ljubezni, po ovrednotenju pod naslovom, da je to ljubezenski roman, in po besedilu na zadnji strani platnice, človek nehote pomisli na film Moje pesmi, moje sanje. Toda to je prvi vtis. Ima sicer neke podobnosti, toda razvija se le nekoliko drugače.

Če knjigo prelistaš, še preden začneš brati, opaziš, da so pod naslovi poglavij datumi in dobiš vtis, da bo pisano v obliki dnevnika. Toda ne, vsebina gre drugo pot. Datumi so zato, da se bralec orientira, kdaj se je kaj zgodilo. Zanimivo je tudi, da je celotna vsebina sestavljena tako, da jo podajajo tri osebe: Bojan, Vida in Marija, kar je prikazano tudi z naslovi poglavij. To so protagonisti, ki vsak iz svoje perspektive gleda na določeno dogajanje. Dogajalni čas romana je od 3. aprila 2023 do 7. junija 2025, torej dobri dve leti.

Vida je poklicna varuška, ki zna ravnati s tremi otroki, fantki, ki so v času, ko nastopi pri Novakovih službo, še majhni. Starejša Tim in Lev sta dvojčka, stara še ne štiri leta, Nejc pa je komaj pred tremi meseci dopolnil eno leto. Niti njihova mati niti varuške, ki so bile pred Vido pri njih, niso znale ugnati teh treh nagajivih otrok. Vendar pa se tu postavi vprašanje, ali je enoletni otrok lahko tako neugnan kot štiriletna brata. Bolj je potreben nege in ljubezni. Tudi njegov govor ni pristen, kajti enoletnik še ne zna tvoriti zaokroženih misli in izgovarjati šumnikov in glasu r. Mati nad svojimi lastnimi otroki obupa in pade v depresijo, zato mora na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Pod naslovi Marija je prikazano njeno zdravljenje, njena želja obiskati otroke doma, razmišljanje in spomini o njenem preteklem življenju. Bojan Novak, ki ima rad svoje otroke, a jih ni sposoben vzgajati, najame zanje varuško, da se lahko posveti svoji službi zavarovalniškega agenta. Njegovi pogledi na razne situacije in prikaz njegovega notranjega sveta so podani pod naslovi Bojan. Vidini aspekti pa imajo naslove Vida. Zanimivo je to, da je njihov notranji svet in duševni boj oblikovno prikazan v ležečem tisku.

Kot v vsakem ljubezenskem romanu je tudi v tem v ospredju ljubezen. Med Vido in Bojanom vzplamti v vsej strasti. Vida se zaveda, da to ni prav, ker je Bojan poročen, ima ženo, a strasti ji vedno premagajo razum. Bojan doživi prometno nesrečo in Vida ga neguje bolj kot njegova mati Olga. In prav ta nesreča povzroči, da ona veno bolj postaja članica družine. Otroci se navežejo nanjo kot na svojo mater, za katero mislijo, da je odpotovala v Indijo in se bo nekoč vrnila k njim. In kdor se z ognjem igra, se opeče. Tako Vida zanosi in Marija se vrne k družini. Bolj ko Vida poskuša ubežati od Novakovih, bolj jo usoda navezuje nanje. Vendar pa se ljubezenski romani morajo srečno končati in tako je tudi tukaj srečen konec, ki pa je nekoliko neprepričljiv. Vse je predvidljivo: Vida ima spontan abortus, zakonca se razvežeta, Marija se umakne, Bojan in Vida se poročita.

Da je roman sodoben, pričajo tudi razne moderne pridobitve, kot so: mobilni telefon, robot Frida (imajo ga v UKC Maribor), računalnik, aparat za CT itd. Videz resničnosti dajejo kraji dogajanja, kajti vse se godi v današnjem času v Mariboru in njegovi bližnji okolici.

Jezik je lep, bogat, pesniški (… sem padla v spiralo nemoči – str. 35, … me je mehko ovila ponjava in odplaval sem po koridorju proti soncu – str. 55, … se je zatekla v naročje ljubimca – str. 60, … se je denar prilepil na moje prste – str. 66, … nato pa si boš štiri dni lizala rane – str. 71, … in spet sem bila poskočna srna – str. 72 itd.).Veliko je komparacij (… kot da se je vame zapičila sablja – str. 55, Popoldan se je vlekel kot jara kača. – str. 95 itd.). Avtorica tudi uporablja sodobne izraze (mobilnik, vremenar, Instagram, Facebook, všečki, enter, tomografija …). Dialogi popestrijo pripoved, posebno še notranji, ki so v ležeči pisavi, na primer: »Zakaj si ostala? / Bojan me je prosil. Zadržal me je. / Popustila si! / Kaj naj bi naredila? / Vstala bi in se poslovila. / Nisem mogla. Prestrašil me je. / Pomisli. Si zakričala? / Sem.« (str. 30). Zanimiv je tudi dialog na strani 118, s katerim je avtorica v obliki diskurza prikazala Vidine sanje, njeno nočno moro, zagovarjanje pred porotniki.

In kaj je to, kar vleče bralca, da knjige ne odloži? Boj med razumom in strastjo. Ratio klone pred čustvi. Zmaga strast.

Omeniti je treba, da se knjiga konča z dodatkom Biografija Vlaste Črčinovič Krofič. Prav je, da izvemo kaj več o avtoričinem opusu, vendar ona preveč podrobno navaja sleherno njeno, tudi najmanjše, literarno udejstvovanje, kar je za knjigo obremenjujoče.