Vladajoči levičarji iščejo koristnega idiota

Izraz “idiot” je v stari grščini označeval človeka, ki se ni udeleževal političnega življenja svojega mesta, ki mu za usodo svoje domovine ni bilo mar. Stari, klasični Grki so v takem obnašanju prepoznali znak duhovne manjvrednosti, pomanjkanje empatije, narcisizem in še kaj. Kdor je sam sebi dovolj, je za skupnost neuporaben. S tem se lahko strinjamo. Beseda idiot ima zato od takrat močan slabšalni prizvok.

Dandanes je ta izraz dobil drugačen pomen: označuje nekoga, ki je manj inteligenten, komaj kje uporaben, ki počne vse narobe. Toda kako in komu  bi bil idiot lahko koristen, če pa je neuporaben?

Koristni idiot je politični pojem in v njegovi politični uporabi ni treba, da gre v resnici za nekakega idiota. Lahko pa si tak naziv prisluži. Kako in kdaj se to lahko zgodi? Ko neka politična skupina sama ni dovolj močna, da bi se prebila na oblast, potrebuje pomagača iz nasprotnega ali politično bližnjega pola, s katerim pa oblasti seveda ne namerava deliti. Če nekdo to – iz različnih vzrokov – kljub temu stori, izpade idiotsko.

Tisti, ki išče idiote, svojih namer seveda ne sme izdati, zato govori o višjih ciljih, o potrebi po sodelovanju, umisli si zunanjo nevarnost, govori o ogroženosti nacije. Zdaj govorijo o vladi narodne enotnosti, trkajo na čut odgovornosti.

Z demokracijo ne mislijo resno

Tako ravnajo tisti, ki z demokracijo ne mislijo resno. Kdor občuduje revolucionarne, totalitarne metode, ne more delovati demokratično. Vsaka poštena – demokratična – koalicija upošteva tudi mnenje šibkejših členov koalicije in ti ne izpadejo idiotsko. Svojim volivcem lahko pokažejo, da so  uresničevali tudi svoje programske cilje. To pa je mogoče samo v ideološko sorodnih političnih združbah. Koristni idioti pa so potrebni v koalicijah, ki so si ideološko raznorodne. Šele ko naivno pomagaš svojemu ideološkemu nasprotniku, si upravičeno zaslužiš tak naziv.

Foto: Bobo

V naši preteklosti smo imeli kar nekaj primerov uporabnih idiotov. Začnemo lahko kar z diktatorjem Titom, ki je po vojni – da je slepil zahodne zaveznike – blefiral, da bo odločitev o tem, kakšna naj bo Jugoslavija, prepustil ljudem. Vsi vemo, kako demokratično in pošteno so potem volitve potekale. Volitve so v očeh levičarjev itak zastarela (rekli bi – meščanska) ureditev, saj njim, v to so prepričani, oblast pripada po zgodovinski nujnosti. Torej je tudi uporaba koristnih idiotov nekakšna zgodovinska nujnost, do katere imajo vso pravico in zaradi česar nimajo slabe vesti. Zaradi take mesijanske prepričanosti lahko kljub volilnim goljufijam tudi mirno spijo.

Zdaj Robert Golob ponavlja lekcijo, kako dobiti in uporabiti političnega idiota. Seveda s hkratnim izključevanjem tistih, ki nikakor ne bi bili koristni idioti. Te je treba očrniti in izključiti iz igre. Da pa ne bi kdo z leve strani zašel v koalicijo Janeza Janše – ki gotovo ne bi delovala totalitarno –, se morajo politični voditelji neprenehoma zaklinjati, da “v Janševo vlado ne gremo”.

Kdor se mogoče poigrava z mislijo, da bi stopil v Golobovo vlado, mora torej vedeti, kaj ga čaka. Ker bo samo koristni idiot, ne bo imel nobene moči, nobenega vpliva na politično dogajanje in vse bo po starem. Nemogoče je, da bi ljudje, ki so dopuščali vse odklone, vse napake, hoteli in dovolili kaj spremeniti. Nemogoče je, da bi se glavni izvajalci odrekli svojim ideološkim prepričanjem. Kdor bo to verjel, bo poraženec in si bo naziv koristnega idiota vsekakor zaslužil.

Borut Korun