Vlada posega v zaslone otrok: konec svobode na družbenih omrežjih?

Odločitev vlade, da potrdi izhodišča za pripravo zakonske omejitve uporabe družbenih omrežij za mlajše od 15 let, odpira eno najobčutljivejših vprašanj sodobne digitalne družbe: kje se konča pravica do svobodne uporabe tehnologije in kje se začne odgovornost države za zaščito otrok.

Družbena omrežja so v zadnjem desetletju postala neločljiv del vsakdana mladih. Ne predstavljajo več zgolj prostora za zabavo in druženje, temveč tudi okolje, v katerem se oblikujejo samopodoba, vrednote in socialni odnosi. Prav zato razprava o njihovi regulaciji ni vprašanje tehnološkega nazadnjaštva, temveč vprašanje javnega zdravja, duševnega razvoja in dolgoročnih družbenih posledic.

Vlada je poudarila, da izhodišča za zakonodajne spremembe ne pomenijo takojšnje prepovedi, temveč začetek širšega dialoga s stroko in pristojnimi resorji. Tak pristop je ključen. Prekomerna raba družbenih omrežij je namreč povezana s povečano pojavnostjo anksioznosti, depresije, motenj pozornosti in občutkov socialne izključenosti pri otrocih in mladostnikih. Algoritmi, ki nagrajujejo dolgotrajno pozornost, niso nevtralni – zasnovani so tako, da zadržujejo uporabnika, ne glede na njegove razvojne potrebe ali ranljivost.

Slovenija pri tem ne stopa na neznano pot. Po uvedbi starostnih omejitev v Avstraliji se podobni razmisleki hitro širijo tudi po Evropi. Francija, Danska in Grčija že pripravljajo konkretne ukrepe, Španija in Portugalska sta napovedali zakonske omejitve, Evropski parlament pa je že pozval k starostni meji 16 let za samostojno uporabo družbenih omrežij. Vse to kaže, da gre za širši civilizacijski premik, ne za osamljen politični eksperiment.

Ključno vprašanje pa ostaja: ali je starostna omejitev sama po sebi dovolj? Kritiki opozarjajo, da prepovedi brez učinkovitega nadzora pogosto ostanejo mrtva črka na papirju. Otroci so digitalno spretni, starost se zlahka “popravi” z enim klikom. Zato zakonodaja ne more temeljiti zgolj na omejevanju dostopa, temveč mora vključevati tudi obveznosti platform, večjo transparentnost algoritmov, odgovornost ponudnikov vsebin ter sistematično digitalno pismenost.

Pomemben del razprave je tudi vloga staršev. Evropski parlament je v svojih priporočilih poudaril, da bi morali mladi med 13. in 16. letom do dostopa do družbenih omrežij priti le z dovoljenjem staršev ali skrbnikov.

To odpira vprašanje, koliko podpore in znanja imajo starši sami ter ali jim država ponuja dovolj orodij za razumevanje digitalnega okolja, v katerem odraščajo njihovi otroci.

Razprava o omejevanju družbenih omrežij za otroke ni razprava o cenzuri, temveč o razmerju moči. Na eni strani stojijo globalne tehnološke korporacije z izjemnimi finančnimi in podatkovnimi viri, na drugi strani pa otroci, ki še nimajo razvite kritične presoje in samoregulacije. V takšnem razmerju nevtralnost države pomeni tiho privolitev v obstoječe stanje.

Če bo zakonodajni proces resnično vključeval stroko, psihologe, pedagoge, digitalne strokovnjake in tudi mlade same, lahko Slovenija postane del širšega evropskega premika k bolj odgovorni digitalni prihodnosti. Ne gre za vprašanje, ali otroci potrebujejo družbena omrežja, temveč za vprašanje, ali družbena omrežja danes dovolj ščitijo otroke.