Vizualni kaos v centru Domžal: Zakaj občina dopušča estetsko degradacijo mesta?

Namesto mestne estetike – fasadni oglasnik. Trenutna ureditev v Domžalah dopušča, da oglaševanje povsem prevlada nad arhitekturo. Mestno zelenje, kot je ta nizka robinija, je prešibko, da bi skrilo vizualno degradacijo. Center mesta nujno potrebuje večja drevesa z močnejšimi krošnjami in strožji odlok.

Pred 50 ali še več leti je bilo kaj takega nepredstavljivo. Ljudje so cenili estetski videz, skladnost mestnega središča ali pa so preprosto vedeli, kaj pomeni delo arhitekta.

Trgovina Kovinar leta 2008

Zgodovinski spomin nas opominja, da je imel prejšnji lastnik (podjetje Napredek) vsaj toliko posluha, da je fasado skušal približati tisti, ki jo je prvotno »nosil« znameniti Hotel Wenzel. V tistem času je zgradba, takrat znana tudi po najsodobnejšem kegljišču na Kranjskem in lastni ledenici, resnično živela in kraljevala v centru mesta. Danes pa jo je novi lastnik prebarval v brezizrazno, monotono rjavo barvo, njene stene pa prepustil agresivnim oglasom.

A prva stavba sploh ni osamljen primer zgrešene lokalne politike. Le streljaj stran, prav tako ob Ljubljanski cesti, meščane bode v oči še en žalosten primer kapitulacije javnega interesa pred zasebnim. Gre za markantno zgradbo, ki jo je prejšnji župan pred leti zavrnil z izgovorom, da je »preveč dotrajana za občinske potrebe« in da bi bila obnova za občino prevelik zalogaj.

Prenova nekdanje trgovine Metalka

Fotografija s terena pa danes razgalja vso plitkost teh izgovorov. Za zasebnega lastnika ta domnevna »dotrajanost« očitno ni predstavljala nikakršne ovire. Stavba je danes v celoti prenovljena, njeno pritličje pa že ponuja pogled na velike, unificirane izložbe, oblikovane po vsem dobro znanem, generičnem tržnem vzorcu. Zainteresirana in strokovna javnost sta v tej zgradbi že zdavnaj videli povsem drugačne, kulturne ali družbeno koristne vsebine, ki bi mestnemu jedru vdihnile pravo življenje. A namesto javnega dobra ponovno trčimo ob samovoljne odločitve ene same osebe na vrhu, ki z ignoriranjem stroke prepušča najpomembnejše mestne točke komercializaciji.

Pogled z druge strani prve omenjene zgradbe le še potrjuje, kako globoko je mesto zabredlo v vizualno anarhijo. Tudi iz tega zornega kota stavba ne ponuja pogleda na urejeno urbano okolje, temveč mimoidoče in voznike sredi pomembnega križišča napada z ogromnim, kričeče rumenim oglasnim panojem. Ta agresivni poseg v prostor popolnoma dominira nad okolico, zakriva silhueto stavbe in degradira celoten ulični ambient. Namesto premišljene arhitekture križišče obvladuje komercialni hrup, ki potrjuje, da stavba nima »prave« ali »napačne« strani – z vseh smeri je enako zapuščena in prepuščena stihiji.

Uradni odgovori Občine Domžale razkrivajo globok prepad med teorijo v prostorskih aktih in dejanskim stanjem na ulici. Občina se formalno sklicuje na Odlok o občinskem prostorskem načrtu (OPN), po katerem postavljanje objektov in naprav za oglaševanje praviloma ni dopustno. Kljub tej strogi splošni prepovedi pa pogled na zasebne fasade razkriva povsem drugačno sliko – velike, neenotne in agresivne komercialne plakate, ki brez kakršnegakoli estetskega smisla prekrivajo stavbe.

Čeprav občinska uprava priznava, da problematiko zaznava in da »veliki, neenotni ali izrazito izstopajoči oglasi zakrivajo arhitekturne elemente stavb ter zmanjšujejo vizualno kakovost mestnega središča«, ostaja zgolj pri besedah. Strateški cilji o »izboljšanju estetske podobe naselij« in »celoviti prenovi mestnega središča« ostajajo mrtva črka na papirju.

Pravni kaos v Domžalah preusmerja prst krivde neposredno na občinsko upravo. Ker gre za zasebno lastnino, ustavna načela jasno določajo: brez vnaprej sprejetega občinskega predpisa občina ne more zaračunavati taks ali izrekati glob. Zasebna lastnina je zaščitena, obstoječi Odlok o oglaševanju Občine Domžale pa zasebnih fasad sploh ne ureja. Lastniki stavb tako le izkoriščajo pravno praznino, ki jim jo zaradi lastne pasivnosti več let dopušča vodstvo občine.

Občina Domžale sama priznava, da veljavni OPN ne ureja oglaševanja na fasadah dovolj podrobno in operativno. Rešitev bi bila preprosta: sprejetje strogega, samostojnega odloka o oglaševanju, ki bi natančno določil dopustne dimenzije, barvno paleto in lokacije oglasov na vseh zgradbah ter s tem postavil jasna pravila igre. Takšni odloki uspešno delujejo v številnih evropskih in nekaterih naprednejših slovenskih mestih, kjer so vizualno onesnaževanje uspešno zamejili.

Vendar pa je priprava novega odloka v Domžalah še vedno v povojih, časovni roki za sprejetje pa sploh niso določeni. Medtem ko birokratski mlini meljejo počasi, se podoba mesta iz leta v leto slabša. Brez jasne politične volje, odločnosti županje in strožjih odlokov bodo Domžale ostale talec vizualne degradacije, kjer bo namesto urejenega mestnega jedra vladala stihija pod budnim, a zamižanim očesom občinske oblasti.
.

Si res želimo tak center Domžal?
NOV!CE/2008