Visoke plače na Ministrstvu za kulturo: kako se primerjajo z gospodarstvom?

Podatki o zaposlenih in plačah v javnem sektorju znova odpirajo vprašanje razmerja med državno upravo in gospodarstvom. V ospredju razprav se je tokrat znašlo Ministrstvo za kulturo, ki deluje pod okriljem stranke Levica.

Po razpoložljivih podatkih ima ministrstvo 264 zaposlenih, njihova povprečna bruto plača pa znaša približno 3.430 evrov. Struktura zaposlenih kaže tudi relativno velik delež višjih uradniških položajev:

• 74 podsekretarjev s povprečno plačo okoli 3.700 evrov,
• 36 sekretarjev s povprečno plačo okoli 4.700 evrov.

Takšna plačna slika sproža razprave, zlasti v primerjavi z realnim sektorjem, kjer so povprečne plače praviloma nižje, odgovornost za poslovanje pa neposredno vezana na tržne rezultate.

Primerjava z gospodarstvom

V zasebnem sektorju so plače pogosto odvisne od uspešnosti podjetja, produktivnosti in razmer na trgu. Velik del zaposlenih v gospodarstvu ne dosega ravni plač, ki so običajne za višje uradniške funkcije v državni upravi. Kritiki opozarjajo, da takšna razlika ustvarja občutek neenakosti, saj javni sektor financirajo prav davkoplačevalci – med njimi tudi zaposleni v gospodarstvu.

Ministrstvo za kulturo pod okriljem Levice ima 264 zaposlenih. Njihova povprečna plača je 3.430 EUR. Imajo 74 podsekretarjev s povprečno plačo 3.700 EUR in 36 sekretarjev s povprečno plačo 4.700 EUR. Oni ne rabijo furat korupcije. Vse dobijo po legalni poti.

Za primerjavo:… pic.twitter.com/ARnXUw8uBZ

— Vasja (@VasjaBocko) April 4, 2026

Struktura zaposlenih in vprašanje učinkovitosti

Poleg višine plač razpravo odpira tudi struktura zaposlenih. Relativno velik delež vodstvenih oziroma višjih uradniških funkcij lahko sproža vprašanja o organizaciji dela, učinkovitosti in porabi javnih sredstev.

Za primerjavo: Ministrstvo za zdravje ima po podatkih približno 393 zaposlenih, kar kaže na razlike v obsegu kadrov med posameznimi resorji, ki opravljajo zelo različne naloge.

Razprava, ki se nadaljuje

Vprašanje plač v javnem sektorju ni novo, a ostaja eno ključnih v razpravi o javnih financah. Medtem ko zagovorniki poudarjajo stabilnost, strokovnost in odgovornost uradniških funkcij, kritiki opozarjajo na nesorazmerja v primerjavi z gospodarstvom.

Debata o tem, kakšno ravnovesje med javnim in zasebnim sektorjem je pravično in vzdržno, se bo zato očitno nadaljevala tudi v prihodnje.

P.O.