Vida Gliha, dolgoletna članica Lipe, praznovala visok jubilej

3 hours ago 16

Včeraj je godoval sv. Vid in z njim tudi dolgoletna članica U3ŽO, Društva Lipa Domžale, Vida Gliha. Letos je dočakala in praznovala visok jubilej, petindevetdeset let, najprej z družino, potem so jo obiskale prijateljice, med njimi ena prav tako njenih let. Voščilnico smo ji napisale tudi članice študijske skupine etnologija. S šopkom iz domačega vrta pa sem jo včeraj počastila še sama.

Iz zakladnice naših spominov na otroštvo:

»Rojena sem bila v Brežicah kot Bitenc in priimek menda prihaja od gorenjskega kraja Bitnje. Starši so prišli iz okolice Ljubljane s trebuhom za kruhom v Brežice. Mama je izbirala med imenoma Vida in Silva. Rojena sem bila pred vojno in ko se je ta začela, sem bila stara deset let. Starše sem imela zelo dobre. Oče je bil udeleženec prve svetovne vojne, bil je koroški borec. Zmeraj pa je bilo treba »šparat, šparat in še enkrat šparat«, saj so bili takrat težki časi.

Med dvojno, ko so Američani bombardirali, smo morali biti po cele dneve v bunkerju; bilo je tudi nekaj mrtvih. Šola je bila nemška in ko prideš leta 1945 v slovensko šolo, ti je slovenska slovnica čisto neznana. Po 9. maju 1945 so se ustaši umikali, mi smo bili v bunkerju. Mene je oče umaknil za steber v repnici – zaklonišču, da ne bi videla, kako so ustaši poklali sosedove. To je bila poslej grozna nočna mora.«

Vida je bila v Domžalah bančna uslužbenka. Ko se je upokojila, se je kmalu pridružila Lipi. najprej se je učila nemščino, angleščino in ruščino. Vida se s posebno naklonjenostjo spominja profesorice angleščine in nemščine Mete Kompoš, ki jih je zelo veliko naučila. Skupaj s sošolci so pri Vidi za mizo pisali domače naloge. Posebej se spominja, kako jim je profesorica Meta predstavila velikane nemške literature Goetheja in Schillerja… Ruščina je zamrla, pozneje pa se je Vida pridružila študijski skupini etnologija. Obogatila nas je z vedrino, toplino, trpkimi in lepimi življenjskimi izkušnjami.

Danes še vedno bere, gleda televizijo, sledi dogajanju in je še precej iskrivih misli. Leta priložijo svoje, zato se ne druži več pri Lipi, a jo še vedno obiskujemo in se z njo veselimo Vidovega praznika.

Avtor: Manica Perdan Ocepek, Društvo Lipa Domžale; Foto: arhiv Vide Gliha